Vprašanje:
družinske težave
Tema: Čustva, O raku, Odnosi v družini
-
pu
punčka
punčka
Objavljeno: 06 avg. 2025 10:39
Dober dan.
Znašla sem se v veliki stiski in mi je zelo težko, solze zadržujem dan in noč in ne vem več kaj naj naredim. Skratka pred 2 tednoma sem šla k babici in je imela pecivo, meni se je zaluštalo in sem pojedla, bilo je kremasto jaz že v osnovi ne bi smela jesti ravno pogosto kremastih zadev, ampak se mi je zaluštalo. Zaradi te bedarije se je moje zdravstveno stanje zakompliciralo in sem mogla na urgenco, po parih dneh in kasneje na operacijo. Zelo mi je težko, ker nihče od mojih najbližjih ni pričakoval, da se bodo stvari tako zakomplicirale. Babica je vsak dan hodila k meni domov, preden sem mogla na urgenco, ker nisem mogla biti sama, stala mi je ob strani, mi pomagala. Mama se je z njo skregala, ker sem pri njej jedla to kar ne bi ravno smela in se več ne pogovarjata, k babici niti več ne smem. Babica mi je rekla, da se ji zdi kot, da je ona vsega kriva in jaz res nočem da se tako počuti. Po eni strani se vsa krivda kopiči name, na meni je bila ta odgovornost, da tega ne bi jedla in če ne bi, ne bi rabila na urgenco, mama in babica se ne bi skregali in nihče ne bi imel skrbi. Ves čas mi gre na jok, mama mi govori kako se babica do nje grdo obnaša, ves čas mi to govori jaz ne morem več tega poslušati, babica spet govori drugače. Sploh si ne morem oprostiti, kake skrbi sem povzročila mojim najbližjim, da sem bila pri zdravnikih večkrat tedensko, da so moji najbližji samo čakali tisti klic od moje mame, ko je bila na urgenci z mano, da so mi pomagali in da pridem zvečer domov, tisti histerični jok in skrbi kaj bo z mano, ne morem si oprostiti. Za babico še mi je toliko težje, ker so ji pred nekaj tedni diagnosticirali raka, tega si ni zaslužila in še zdaj mi je toliko težje za njo, ker moja mama z njo zdaj ne želi imeti stika, meni je pa tako težko. Babica mi je ves čas govorila kako ji je težko, ker ji ni več ostalo zelo veliko časa in nočem, da o tem razmišlja. Ravno zdaj, ko bi potrebovala največ pogovora z najbližjimi se je vse obrnilo. Jezna sem tudi, ker mi mama ni prej povedala za to, kaj se z babi dogaja in je vse raje zadrževala. Občutek imam, da moja družina razpada. Ne morem se niti nasmejati in cele počitnice so šle v nič. Sem jaz vsega kriva?
Hvala za odogvor.
-
Uredništvo
Ida Vraničar
Objavljeno: 06 avg. 2025 12:33
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena.
Res mi je žal, da si se znašla v takšni težki situaciji. Iz tvojega zapisa čutim tvojo bolečino in zmedenost. Že sama operacija in zdravstvene težave so zelo težke, ko pa se ob tem zapletejo še naši odnosi z našimi bližnjimi, pa te lahko vse skupaj preplavi. Postane vsega preveč, še posebej če izgubiš občutek podpore, povezanosti z bližnjimi. Tvoji občutki, da ti gre na jok in ne veš, kaj naj narediš, so popolnoma razumljivi. To, kar doživljaš, je težko in morda preveč, da bi to nosila sama.
Zato ti želim povedati, da nisi kriva.
Ne za zaplete, ne za prepir med mamo in babico, ne za skrbi drugih. To, da si pojedla nekaj, kar morda ni bilo najboljše zate, še ne pomeni, da si slaba oseba oz. da si želela narediti nekaj slabega. Popolnoma človeško je, da se nam kdaj kaj 'zalušta'. Edina stvar za katero si 'odgovorna' je, da si si zaželela kos peciva. Pa vendar nisi mogla vedeti, da se bodo stvari tako zelo zapletle. Še manj pa si odgovorna za to, kako so se drugi odzvali.
Večkrat si zapisala, da se počutiš krivo in odgovorno, da bi mogla vedeti, da tega ne smeš pojesti. Ampak se na tem mestu sprašujem, ali je res vsa teža te odločitve (in posledic) le na tebi. Predvsem, ali si res le ti tista, ki bi morala nositi posledice odzivov drugih in sporov v družini? Zdiš se mi zelo empatična oseba, ki veliko misli na druge in njihove občutke. Celo toliko, da si vso krivdo prevzela nase. Vendar se sprašujem, za kaj točno se kriviš? Da si zbolela, da je mama zdaj jezna na babico, …? Nihče ne zboli namerno. In nihče ne sme biti kaznovan, ker mu nekdo skuša pomagati. To, da ti je zdaj prepovedano iti k babici, ni prav. Rada bi te pomirila, da krivda ni samo v tvojih rokah. Tudi odrasli so odgovorni, kako se bodo odločili, odzvali – tudi tvoja mama in babica.
Verjamem, da ti je težko, ker sta se sprli in se verjetno počutiš, kot da si zdaj ujeta med njima. Morda se počutiš, kot da bi mogla izbrati med njima. A to ni vloga, ki bi jo ti mogla imeti. Tudi mama in babica imata odgovornost, da svoje nesporazume rešujeta med sabo – in ne preko tebe. To, da te mama obremenjuje s svojimi občutki do babice (in obratno), ni nekaj, kar bi morala ti prenašati. Imaš pravico, da jima to poveš. Še posebej zdaj, ko okrevaš in potrebuješ mir ter oporo.
Poleg vsega tega pa si zapisala, da ti je hudo, ker ima babica raka. In zdaj, ko bi rabila vašo bližino, je ostala sama zaradi tega spora. Sploh si ne morem predstavljati, kako težko ti mora ob tem biti. Da hkrati izgubljaš svojo ljubljeno osebo, hrkati pa ji ne moreš biti ob strani. Verjamem, da si želiš biti ob njej – ne da bi morala 'reševati' situacijo, ampak samo pokazati, da ti je mar zanjo. To so zelo boleči občutki. In žal mi je, da to doživljaš.
V tem ne bi smela biti sama. Kaj bi ti lahko pomagalo, da se boš kljub sporu med njima, ti počutila varno? Kaj bi ti pomagalo, da izraziš, da ne zmoreš poslušati, ko ti mama govori slabe stvari o babici? Ali si že povedala, kako težko ti je to poslušati? Si že ti ali kdo v družini poskusil narediti kaj, da bi se mama in babica o tem pogovorili?
Predstavljam si, da imaš občutek, kot da se je svet postavil na glavo. Kar je razumljivo glede na vse dogodke. In ravno zato ti še enkrat povem – nisi ti kriva, kar se dogaja. Zaslužiš si varnost, mir, bližino. Mogoče bi ti pomagalo, če s kom izven družine pogovoriš o tem, kar doživljaš – s šolsko svetovalno službo, psihologinjo, morda celo z nekom izven doma. Vem, da si pogumna – že to, da si pisala, je velik korak. In tega ti ni treba reševati sama.
Če želiš, mi lahko še napišeš, kaj ti zdaj najbolj leži na srcu. Tukaj sem. Ne nosi te teže sama.
Toplo te pozdravljam,
Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
pu
punčka
punčka
Objavljeno: 08 avg. 2025 20:19
Dober dan.
Malo se še javljam in bom odgovorila na vaša zastavljena vprašanja.
Krivo se počutim zato, ker so se stvari tako odvijale kot so pač se. Da sem povzročila toliko skrbi mojim najbližjim. Da bi lahko medtem, ko sta starša z mano morala k zdravnikom in na urgenco, bila v službi, če bi bilo vse v redu. Ne morem si oprostiti tega, da so vsi moji najbližji trpeli z mano in skrbeli kaj bo. Kako se bo odvijalo. Ali bom prišla pravočasno v bolnico. Vem, da je to odvisno od posameznika kako se odzove ampak vseeno me to še vedno muči, ker res nisem želela povzročati drame. Starša sta mi sama rekla, pa če bi bilo ob pol noči bi me peljala v bolnico. Samo, da bi me rešili. Saj vem, da bi to naredil vsak starš ampak vseeno se počutim še krivo zato, ker se mi zdi, da sem vsem po vrsti povzročila ravno travme. Pa še vedno sem nekaj dni po tem napadu kar v šoku, ker me je bolečina tako zdelala psihično in fizično. Takega stresa moje telo še ni doživelo nikoli. Ves čas je v moji glavi to kaj bi se zgodilo, če ne bi ukrepali pravočasno, če mi ne bi zdravniki tako sočutno stali ob strani, kako bi se lahko vse zapletlo. Res se mi je težko spominjati vsega, počutim se travmatizirano. Po eni strani pa sem tako hvaležna, da se je vse odvilo v redu.
Glede spora med mamo in babico poskušam vse skupaj pozabiti in iti naprej z življenjem, osredotočati se poskušam na to, da še je poletje in da uživam kolikor se da, se družim z prijateljicami, sem v naravi, grem na izlet. Mami sem tudi povedala, da težko poslušam kaj govori o babici in se počasi umirja. Ampak vseeno ne more preboleti tega spora med njima in nekomu pač mora povedati - meni.
Hvala vam za pomoč in lepe besede. Zdaj se počutim bolje.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Ida Vraničar
Objavljeno: 15 avg. 2025 11:24
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
res sem vesela, da si se ponovno oglasila. Vem, da ti je bilo (in ti je še vedno) težko, a tvoje razmišljanje kaže, kako močno ti je mar za druge.
Povsem razumljivo je, da te misli še spremljajo – vse, kar si doživela, je bilo zelo stresno, tako fizično kot čustveno. Zato je razumljivo, da se občutki skrbi še vračajo. Ampak tvoje telo in tvoja duša zdaj okrevata. Počasi, v svojem tempu. In prav je tako.
Zapisala si, da se počutiš krivo, ker si drugim povzročila skrbi. Ampak – tvoji najbližji so poskrbeli zate, ker te imajo radi. Ne zato, ker bi ti naredila kaj narobe, ampak ker jim je mar. Tudi če so bile stvari težke – to niso bile “travme, ki si jih ti povzročila”, ampak odziv na nekaj, kar se je zgodilo izven tvoje kontrole. Si mogoče res naredila napako, da si pojedla nekaj, kar ti ni najbolje? Mogoče. Ampak to ni razlog za vso to krivdo. To je človeško. In nisi mogla vedeti, da se bo tako zelo zakompliciralo.
Zelo lepo je, da zdaj poskušaš iti naprej in si naredila že nekaj korakov v tej smeri (kot si npr. zapisala, da si se pogovorila z mamo). S tem kažeš, da znaš poskrbeti zase in prevzeti odgovornost.
Verjamem, da je to obdobje zares naporno – ampak kljub vsemu iščeš pot naprej. In to je pogumno. Res. Daj si dovoljenje, da čutiš tudi kaj lepega – trenutek olajšanja, nekaj sonca, pogovor s prijateljico … Te stvari si zaslužiš.
Če boš pa kdaj spet čutila potrebo po pogovoru – sem tukaj.
Lepo te pozdravljam in želim ti lepe počitnice.
Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.