Druzina, frendi

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Sara,

hvala, da si nam zaupala svojo težko zgodbo. Verjamem, da je bilo za to potrebno veliko poguma. Na začetku bi rada rekla, da mi je žal, da se počutiš tako izločeno iz svoje družine, predvsem pa me skrbi, ko pišeš, da te starša včasih udarita – – to je nekaj, kar se ne bi smelo dogajati in za kar nisi prav nič kriva.

Najprej bi se rada osredotočila ravno na to nasilje, ker se mi zdi zelo pomembno, da to nasloviva. Zapisala si, da te starša večkrat udarita in kričita nate. Glede na to, da se ob svojih starših ne počutiš varno, bi ti že na začetku svetovala, da se obrneš na odraslo osebo, na nekoga, za katerega meniš, da bi ji lahko zaupala – lahko je to kakšna teta, stari starši, tudi učitelj ali svetovalna delavka. Čeprav predvidevam, da učiteljev in vseh zaposlenih na šoli še ne poznaš tako dobro, ker si s srednjo šolo šele pričela, kajne? V vsakem primeru vedi, da so tudi na tvoji šoli osebe, ki so zadolžene za dobrobit in varnost dijakov in se na njih lahko kadarkoli obrneš. Pri tem bi ti verjetno znala še najbolj pomagati svetovalna delavka, s katero lahko oblikujeta nek načrt, kako odreagirati v tvoji situaciji. Pri tem bodi kar se da pogumna, svetovalna služba je na šoli zato, da vam pomaga. V vsakem primeru torej poskusi poiskati odraslo osebo in staršev ne soočaj sama, da ne bi prišlo do dodatnega nasilja. Pomembno je, da razumeš, da v tem nisi sama – okoli tebe so odrasle osebe, ki te lahko zaščitijo in ti pomagajo. Spodaj ti navajam tudi nekaj drugih oblik pomoči, na katere se lahko obrneš.

Naslednja stvar, ki si jo omenila je delanje razlik med teboj in bratom. Razumem, da te boli, ker se zdi, da starši dajejo več pozornosti bratu – nihče si ne želi občutka, da je manj pomemben. Velikokrat se zgodi, da starši več časa posvetijo tistemu, ki ima neke vidne težave, a pri tem nehote spregledajo drugega otroka. Verjamem, da se zaradi tega počutiš zelo izključeno, nerazumljeno, manjvredno in žalostno, vendar to nikakor ne pomeni da nisi pomembna ali pa da delaš kaj narobe. Tudi tukaj ti ne svetujem, da jih s tem soočiš sama, ampak za pomoč prosiš odraslo osebo.

Tretjo stvar, ki sem jo želela nagovoriti, pa je tvoje delo za šolo. Če sem pravilno razbrala si lani še obiskovala osnovno šolo in si se v povprečju poleg dela v šoli, učila/delala za šolo še 4-5 ur popoldan? To se mi zdi kar veliko, saj to pomeni, da nimaš nič prostega časa? Mislim, da si zaslužiš tudi počitek od šole, vsaj nekaj prostega časa, ko se lahko sprostiš in počneš to kar imaš rada. Verjamem pa, da je lahko to zelo težko, če starši od tebe zahtevajo dober uspeh. Vendar si počitek zaslužijo vsi učenci in dijaki, ne glede na to, kako dobro ali slabo jim gre v šoli. Življenje je namreč veliko več kot le izobrazba, in ja seveda je pomembna, ampak so pomembni tudi dobri odnosi, druženje, sprostitev, hobiji itd.

Vem, da se veliko mojih predlogov vrti okoli tega, da poiščeš odraslo osebo, ki ji zaupaš – ampak to je res ključni korak, da dobiš bolj konkretno pomoč. Sara, v tem nisi sama. Zaslužiš si varnost, razumljenost in počitek.

Če pa se bo kdaj zgodilo, da bo stiska zelo huda, ali pa bi se čutila ogroženo, se lahko obrneš za brezplačno (anonimno) pomoč in svetovanje na naslednje organizacije, kjer ne boš rabila čakati na odgovor:

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja - tel. 080 11 55 TOM telefon - tel. 116 111 Društvo za nenasilno komunikacijo - 01 43 44 822 Krizni centri – v primeru akutne stiske ali življenjske ogroženosti

Če potrebuješ še kakšno usmeritev ali imaš dodatna vprašanja, sem tu zate. Če želiš, lahko tudi skupaj razmisliva, komu bi lahko to povedala najprej ali kako bi se pripravila na ta pogovor. Sporoči mi.

Pošiljam ti velik objem,

 

Maša Podvršnik, dipl. psihologinja (un)