Družina

Ta teden me je mama prišla iskat v šolo, ker smo imeli podaljšan pouk. Bila sem izčrpana  od šolskih obveznosti, glavobola in vsega, kar se že dlje časa kopiči v meni. Nisem bila razpoložena za pogovor. Med vožnjo sem sedla za volan, saj se učim voziti. Želela sem samo mirno priti domov.

A že kmalu je postala nestrpna. Rekla je, da sem tečna, razvajena, da sem kot kakšna »mulasta« pubertetnica. Ko sem po nesreči prehitro spustila sklopko, se je vse skupaj še poslabšalo. Razjezila se je, izsilila, da ji predam volan, in nadaljevala vožnjo  jezna, napeta, popolnoma raztresena.

V tisti vožnji me je bilo strah ne zaradi hitrosti ali ovinkov, ampak zaradi njenih besed. Rekla je: “Končala te bom.” In tisto, kar me je najbolj pretreslo, ni bilo to, kar je rekla  ampak to, da me ni bilo strah. Namesto tega sem si v mislih rekla: Pa daj, kar končaj, mogoče bo lažje kot tako živeti naprej.

Potem mi je očitala, da sem ji samo strošek  ker mi je morala prejšnji mesec kupiti avtobusno vozovnico za 25 €, ki je nisem uporabljala, saj sem hodila v šolo z očetom. Ko sem poskusila povedati, da nista samo mene stroški, in sem omenila, da vem, da z očetom jemljeta beli prah, je šlo vse samo še bolj narobe. Zagrozila mi je, da se ne smem več dotikati stvari, ki sta jih onadva kupila.

In od takrat naprej … me že 4 dni ali ignorira ali kriči name. Nobenega pogovora, nobenega pogleda z nežnostjo. Samo tišina ali vpitje.

Vse bolj imam občutek, da doma nisem hči ampak problem.