Družina

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena. 

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko.

V družinah, kjer je prisoten alkoholizem, je ta dinamika, ki jo opisuješ, precej pogosta. Po eni strani si ljudje želijo distance od človeka, ki pije, po drugi strani pa imajo zaradi tega občutek krivde, saj je veliko naredil za njih in je v resnici dober človek. Tudi pri tebi se verjetno podobno dogaja. V resnici pa ni nič narobe, če se želiš malo umakniti, to namreč ne pomeni, da nisi hkrati tudi hvaležna za vse, kar je naredil za vas. To dvoje lahko sočasno obstaja. Zdi se mi namreč zelo pomembno zate, da se malo umakneš in malo izstopiš iz te dinamike, da zaživiš svoje  življenje, kjer se ne vrti vse okoli alkoholizma in težav drugih ljudi, ampak da so na prvo mesto končno dane tudi tvoje potrebe in želje. Drugim lahko sicer vedno pomagamo in jim želimo stati ob strani, še vedno pa moramo vedno sebe postaviti na prvo mesto, saj sicer tonemo v njihove težave, na drugi strani pa nam zmanjkuje energije zase in za svoje življenje.

Kot si sama že omenila, zdi se ti ok, da ti zaupajo, hkrati pa ti ni ok, da govorijo samo o sebi, zate pa kot da ne bi imeli posluha. To je verjetno zato, ker sta starša toliko obremenjena s svojimi težavami, toliko vsega ju skrbi, da ne zmoreta dati na prvo mesto koga drugega oz. se jima morda težave vseh drugih zdijo zanemarljive v primerjavi z njunimi. To je za ljudi, ki so zapadli v začaran krog alkoholizma, precej značilno, saj ne morejo drugače. Toliko vsega se jim je tekom let nabralo in če niso sproti čistili svojih stisk, jih predelovali, so se sedaj popolnoma identificirali z vlogo žrtve, hkrati pa še komaj zmorejo držati glavo nad vodo. V tem stanju niso sposobni zares slišati koga drugega, pa ne zato, ker jim ne bi bil pomemben, ampak ker so popolnoma preplavljeni s svojo stisko in obremenjujočimi čustvi. Zato te tvoja mama žal ne zmore zares slišati, ker je preveč potopljena v svoje težave.

To, da ti ljudje zaupajo, ne pomeni, da se polniš z njihovimi težavami, ampak da si podzavestno ustvarila eno vlogo, kjer rada pomagaš drugim, hkrati pa pogosto pozabiš nase. Težav drugih ljudi namreč ne moreš rešiti ti, ampak samo oni sami. Lahko jim stojiš ob strani, z njimi deliš svoj vidik in si se pripravljena o tem pogovarjati, hkrati pa se poskusi zavedati, da ne moreš ti rešiti njihovih stisk. Ti si lahko samo v pomoč, glavni akterji reševanja težav pa so oni sami. Zate je najbolj pomembno, da poskusiš rešiti svoje, da ne pozabiš nase in na svoje potrebe & želje. Da poskrbiš, da si slišana in upoštevana, da najdeš nekoga, ki te bo razumel in ki mu boš lahko zaupala. Vsega ne moremo in ne rabimo narediti sami, lahko se zaupamo in tako delimo stisko. Kar pa ne pomeni, da bodo potem drugi namesto tebe rešili tvoje težave, to boš na koncu še vedno ti. Je pa lažje, če imamo pri tem še koga in da nismo v vsem sami.

Verjetno si se navadila, da ljudem ne govoriš o sebi, saj tudi doma nisi slišana in vedno drugi govorijo tebi. Kot omenjeno zgoraj, pomembno je, da stvari delimo, da nam je lažje. Če kasneje ves dan razmišljaš o tem, kaj si jim zaupala, verjetno pomeni, da ti je težko deliti kaj o sebi. Zakaj meniš, da je tako? Vsi rabimo svoje težave nekomu zaupati in če imaš zaupanja vredne prijatelje, so oni tisti ljudje, s katerimi se lahko počutiš najbolj varno. Ali čutiš drugače?

Mogoče malo razišči ta strah, da bi ostala sama in da bi izgubila stike z družino. Četudi se malo umakneš in poskrbiš zase, še to ne pomeni, da jih boš s tem izgubila. Lahko pa jim poveš, kaj čutiš in da rabiš tudi čas zase, energijo za svoje življenje in svoje cilje. Ni treba, da se vse vrti okrog težav drugih ljudi, pomembno je, da tudi sebi daš to, kar potrebuješ.

Vse dobro še naprej, pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije