Vprašanje:
dovolj imam vsega, sploh pa sebe
Tema: Čustva, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini, Samopodoba/Verjamem vase
-
gr
groza
groza
Objavljeno: 08 maj 2024 18:19
pozdravljeni, obiskujem 1. letnik gimnazije, v šoli nimam nekih prijateljev, se pogovarjam ni pa to to, ampak ok, doma se učim, zelo povezana pa sem z mojo mami. Kakšne dneve pa se mi pač cel svet zamori, v šoli se bolj redko pogovarjam, vsi so bolj kot ne na telefonih, jaz pa nimam kaj početi na telefonu, ocene imam kar ok. Ta teden moram v petek k pouku, pouk imam do treh, kljub pouku pa imamo v večernih urah s šolo v Ljubljani obvezno glasbeno matinejo, cel dan me ne bo. To se mi res ne zdi fer, vedno govorijo da so te kulturni dnevi enako kot pouk, zakaj moram potem iti v petek še k pouku????? To mi je malo uničilo teden, petek je edini dan v tednu ki ga posvetim svojemu prostemu času, zdaj pa še tega ne bo. no, danes sem prišla domov, pojedla sem kosilo, obnašala sem se čisto ok, nisem bila ravno nasmejana, kar pa tako ali tako nikoli nisem, no zdaj pa smo ravno imeli večerjo, v sobi sem delala nalogo za matematiko ko so me poklicali, jaz sem želela rešiti nalogo do konca, čez nekaj časa pa me je babi poklicala na večerjo, pojedla sem večerjo v tišini, mami sem odgovarjala na vprašanja ker me je zasliševala zakaj sem žalostna, ampak sej nisem, samo na živce mi grejo vsi in vse, samo mir hočem. Na začetku tedna sem imela rojstni dan, z družino smo se odločili da gremo gledati monokomendijo, zelo sem se je veselila, v petek pa naj bi šli po nakupih za moje drailo kar pa se ne bo zgodilo saj moram na tisto neumno matinejo. no in po večerji sta se starša z babi pogovarjala kako sem kar neki žalostna in ravnokar je mami prišla v mojo sobo in mi rekla, da imam momente, ko sem kar nekaj žalostna, povedala mi je da je ati rekel da sem bila takšna že pri kosilu, AMPAK ČE NISEM BILA, ZAKAJ NE MORE NIČESAR RAZUMETI. Sovražim svoj rojstni dan, darila... SPloh nočem več iti gledat tiste neumne monokomedije, ki sem se je tako veselila, ne želim več praznovati rojstnega dneva, samo sama bi bila doma in imela mir...Res se mi ne zdi ok, da so vsi ostali lahko tečni pa žalostni, jaz pa ne morem, ne smem biti, ker potem vedno govorijo kako sem jaz užaljena, žalostna in me potem zaslišujejo pa noben od njih sploh ne razume nič. In potem se je še mami po tem ko je prišla v sobo začela jeziti name, da se jaz na vse jezim, če me vsi vidijo kakšna sem, jaz sem ji smao rekla da ni nič, saj res ni nič samo dovolj imam šole, sošolcev, fružine, še sama sebe, ampak to je tako ali tako moj problem, čez čas bo že bolje. Prav žal mi je da sploh praznujemo moj rojstni dan, to je najslabši dan v letu, raje bi ostala doma in reševala domačo nalogo in se učila kot kam šla z mojo družino, ki me bo zasliševala kaj je z mano in me poskušila nasmejati z nekimi neumnimi šalami ki mi gredo na živce. No, vsaj naučiti se bom morala začeti skrivati svoja čustva, ves čas bom srečna, vesela, potem bodo pa tudi oni, dovolj jih imam, žal mi je da gremo kam danes, sem že mislila da moj rojstni dan le ni tako slab ampak sem to rekla prekmalu, veliko bolje bi bilo da se noben ne bi spomnil ali pa da bi mi samo voščili in to je to. res imam dovolj tega, na koncu pa vedno znova iz dna srca sovražim sebe, ker očitno ne znam skrivati svojih neumnih čustev.
-
Čo
Čoko
Čoko
Objavljeno: 14 maj 2024 16:55
Živijo! Želela sem ti sporočiti da nisi sama v tem. Tudi jaz se zelo dobro razumem z mami ampak si včasih želim samo mir pred vsemi in sama posedeti s svojimi čustvi. Velikokrat imam samo slabe dni in si želim mir in tišino vendar me mami začne takoj zasliševati kaj je narobe in zakaj sem taka in če se je kaj zgodilo ter miljon drugih vprašanj, medtem ko so drugi lahko slabe volje in jih pustim na miru meni pa nihče ne da dihati.
Tako da vsi imamo kdaj slabe dni in to je čisto vredu in normalno. Poskusi se pogovorit z mami in ji povedat kako se počutiš. V šoli pa morda poskusi koga ogovorit in iti na malico z njim. Verjamem da bi si še kdo želel pogovora in družbe čeprav ne izgleda tako. Poglej po razredu in oceni koga bi rada ogovorila. Upam da ti uspe :) odgovorili ti bodo tudi svetovalci tako da upam da dobiš še kakšen praktičen nasvet.
Srečno!♡
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 14 maj 2024 20:13
Odgovor svetovalke:
Pozdravljeno dekle,
najprej hvala za ta iskren zapis, ki si ga delila na svetovalnici.
Pišeš o petkovi matineji, ki ti je pokvarila teden. Kot si izpostavila je petek edini dan, ko imaš čas za prostočasne aktivnosti, prav tako pa si imela druge plane z družino za svoj rojstni dan. Verjamem, da te je to razjezilo, saj si imela druge, boljše plane. Poleg tega pa imaš občutek, da te tvoji družinski člani ne razumejo, na drugi strani pa preveč posegajo v tvoje doživljanje. Predstavljam si, da je to v tebi vzbudilo občutke jeze, obupanosti in žalosti.
Glede na tvoj zapis bi lahko sklepala, da bi si želela, da bi tebe in tvoje doživljanje drugi bolj razumeli. Da bi si želela, da bi lahko tudi ti imela kdaj dan, ko si vzameš več časa zase in bi bilo to v očeh drugih nekaj povsem normalnega. Verjamem, da so te vprašanja in trditve družine glede tvojega vedenja in počutja, frustrirale. Da bi si želela, da o tem ne bi bilo potrebno razpravljati, hkrati pa bi si želela razumevanja. Razumevanja tvojih čustev, po drugi strani pa tudi želje po zasebnosti. Izpostavila si, da kot rešitev vidiš to, da bi svoja čustva pred drugimi skrivala. Svetujem ti, da razmisliš ali bi bila to zate najboljša rešitev. Misliš, da bi si na tak način lahko omogočila razumevanje s strani drugih, katerega si, glede na zapis sodeč, želiš? Meniš, da bi bila tvoja stiska manjša, v kolikor bi svoja čustva potlačila? Obstajajo morda kakšne druge rešitve, kjer bi lahko svoja čustva izrazila in si hkrati zagotovila čas zase in zasebnost, ko bi to potrebovala? Kaj misliš, da je razlog družinskih članov, da te sprašujejo glede tvojega počutja? Je lahko to morda odraz zaskrbljenosti in želje, da bi ti pomagali v stiski?
Čeprav verjamem, da imaš občutek, da te starši ne razumejo najbolje, se mi zdi pomembno, da z njimi komuniciraš. Samo na ta način jim lahko skušaš približati svoje doživljanje. Pri tem je seveda zelo pomembno kako komuniciramo. S tem namenom ti pripenjam povezavo, kjer si lahko prebereš kaj se dogaja z odnosi s starši v času mladostništva in kako asertivno komunicirati. Pri asertivni komunikaciji gre namreč za to, da na odločen in hkrati vljuden oz. prijazen način sporočimo problem.
Za konec pa bi nekaj besed namenila še temu, kako so naše misli, čustva in vedenja med seboj povezana. Bolj kot od situacije same, je naše doživljanje v tej situaciji odvisno od misli, ki se takrat pojavljajo. Slednje pa vplivajo na naša čustva in vedenje. Če skušam zapisano ponazoriti s primerom, ki ga opisuješ. Ko si izvedela za petkovo matinejo (situacija), so se pojavile misli v smislu, da to ni fer, da ne boš imela prostega časa, da boš cel dan odsotna, po vrhu pa še ne boš mogla izbrati svojega rojstnodnevnega darila (misli). Zaradi teh misli si se počutila jezno, žalostno, frustrirano (čustva). Posledično si bila bolj zadržana in tiha (vedenje), kar je prispevalo k temu, da so te družinski člani skušali povprašati o tvojem doživljanju. Na osnovi te izkušnje si zaključila, da si ne želiš praznovati rojstnega dne (ki si se ga sprva veselila), da je rojstni dan najslabši dan v tvojem življenju. Meniš, da če bi na situacijo pogledala iz drugega, bolj pozitivnega zornega kota (npr. »Res je, da bom v petek cel dan odsotna in ne bom mogla po nakupih za moje darilo, vendar lahko najdemo kakšen drug dan, ko bomo odšli po nakupih.«), da bi lahko bilo tvoje počutje drugačno? Bi lahko temu sledil drugačen razplet? Bi lahko našla kakšno rešitev za neprijetno situacijo, ki si jo opisala?
Verjamem, da se v času najstništva zdi, da te nihče prav zares ne razume ter da se pojavljajo številne stiske, na katere ne poznaš odgovora. Slednje je povsem razumljivo, saj je obdobje najstništva obdobje številnih sprememb, povečanih zahtev in izzivov. Prav zato je pomembno, da svoje misli in čustva prepoznaš in jih skušaš obvladati. Veseli me, da si lahko tako iskreno delila svoja doživljanja in te spodbujam, da pri tem še naprej vztrajaš. Čeprav bi se ti morda zdelo lažje, da bi jih potlačila in dajala vtis, da je vse v redu. Pri razumevanju sprememb v tem obdobju ti je lahko v pomoč tudi naslednja spletna stran.
Želim ti vse dobro in te lepo pozdravljam,
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.