Dotik

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Neja.

Zelo si pogumna, da si napisala to sporočilo. Verjamem, da se počutiš zmedeno, prestrašeno in mogoče tudi osamljeno v teh občutkih ter ne veš, kako si pomagati.

Popolnoma razumem, da te spomini na dogodek, ko sta šli s sestrico skupaj pod tuš, zelo vznemirjajo, še posebej zdaj, ko si starejša in stvari razumeš drugače. Zelo običajno je, da se takšni spomini in občutki pojavijo šele kasneje, ko jih začnemo dojemati z več razumevanja. Tudi čustva, kot so žalost, gnus, tesnoba ali strah, so zelo običajen odziv na nekaj, kar nas je zmedlo ali prizadelo (tudi če se je zgodilo že dolgo nazaj).

Dotik, ki si ga opisala, ti očitno ni bil prijeten in povsem v redu je, da te to še vedno moti. Tvoja čustva so pomembna in jih je vredno vzeti resno. Absolutno pa nisi ti naredila nič narobe. Tudi če si bila tiho, tudi če nisi vedela, kako se odzvati. To se zgodi pogosto, ko smo še otroci in nas nekaj preseneti ali prestraši. Takrat nisi imela vseh informacij ali besed, da bi si razložila, kaj to pomeni.

Velikokrat se namreč zgodi, da mlajši otroci iz radovednosti raziskujejo telo – ne zato, ker bi hoteli škoditi, ampak ker jih stvari zanimajo. A kljub temu imaš vso pravico, da te to, kar se je zgodilo, prizadene. Ni ti treba občutkov potlačiti ali jih skrivati, še manj pa biti zaradi tega sama. Zelo razumem, da ti je težko o tem spregovoriti s svojo psihologinjo. Včasih je občutek sramu ali strahu, da nas ne bodo razumeli, zelo močan. Ampak če ji zaupaš vsaj malo, ti res priporočam, da ji poveš – lahko začneš čisto počasi. Na primer, poveš, da te teži nekaj zelo težkega in o tem ne znaš še govoriti. Ona ti lahko pomaga, da skupaj poiščeta besede in občutek varnosti. Psihologinja je tam zato, da ti pomaga in ne da bi te obsojala.

Resnično ti ni treba biti sama v teh občutkih. S tem, da si pisala sem, si naredila nekaj zelo pomembnega zase. 

Pošiljam ti topel objem in ti želim lepe in mirne počitnice.

Živa Pirc, mag. psihologije