Dost mam vsega

Odgovor svetovalke:

Živjo, Meh.

Čeprav na kratko, opisuješ stisko, ki zveni zelo kompleksna. Razberem, da se počutiš zelo osamljeno in da imaš težave, ki trajajo že dolgo. Če prav razumem, se zaradi teh težav tudi že zdraviš, a terapija ne deluje več. Zatekaš se v alkohol, ki pa stisko samo še poglablja, saj postajaš od njega vse bolj odvisna in posledično izgubljaš odnose, ki so ti nekaj pomenili. Sem te razumela prav?

Vseeno pa čutiš potrebo po spremembi in si želiš podpore. Le da nočeš, da bi te kdo v karkoli silil. Drži?

Ni treba, da se mora vse zgoditi takoj in hkrati. Za začetek je lahko dovolj, da se najprej odločiš odpreti nekomu in da se začneš pogovarjati. Morda si že slišala kdaj rék, da nas bolne dela tisto, o čemer molčimo: šele ko zares spregovorimo o svoji bolečini, odpremo vrata spremembi. Ta pa se potem lahko odvija počasi in v miru, brez prisile, korak za korakom in ne nujno vedno samo naprej. 

Imaš kakšno (po možnosti odraslo) osebo v svojem življenju, ki se ji lahko zaupaš? Če ne, si jo pripravljena poiskati? Morda za začetek prideš kdaj v našo klepetalnico v živo?

Vedno se kaj da spremeniti, vedno se zgodi kaj novega, vedno je odprta kakšna možnost. 

Tvoji mucki imajo srečo, da zanje skrbiš prav ti. Vabim te, da nekaj te ljubezni in skrbi usmeriš tudi proti sebi. :)

Vse dobro,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja