Domotožje in žalovanje

Odgovor svetovalke:

Graga mladenka,

smrt ožjega družinskega člana je vedno boleča. Še posebej, če nam umre nekdo, ki nam je bil zelo blizu, mi pa ga še vedno zelo potrebujemo za naš razvoj. To se je zgodilo tudi tebi, ki si pri komaj 17 letih izgubila očeta. Čeprav je od takrat minilo že 4 leta, bolečina še vedno ostaja. Popolnoma ne bo izginila, bo pa z leti znosnejša. 

Ko ga najbolj pogrešaš, se vprašaj, kaj bi si tvoj oče želel zate v tem trenutku? Prepričana sem, da bi si želel, da te vidi srečno, da se veseliš življenja in mu  tako na najboljši možni način pokažeš, da je bila njegova vloga očeta skoraj popolna. V življenju ti je pomagal odkrivati smisel in tvoja naloga je, da to nadaljuješ. Vem, da ni vedno lahko, toda vprašaj se, kaj bi ga najbolj razveselilo, če bi bil še fizično prisoten? S kakšnimi dejanji bi mu pričarala nasmeh na obrazu?

Čustva izražamo ljudje na različne načine. Nekateri jih skoraj nikoli ne pokažejo, nekateri jih izražajo bučno. Mislim, da si v krogu družine smemo dovoliti, da izrazimo svoja čustva na odkrit način. Ne vem, zakaj so v naši kulturi solze še vedno znak šibkosti. Pusti jim naj tečejo in se vprašaj, kaj bi ti lahko povedale, če bi znale govoriti.

Tudi te izmenjave v tujini bo konec in ti se boš vrnila v varno okolje družine, bogatejša za nova spoznanja in izkušnje, ki jih boš lahko pripovedovala očetu v vajinih domišljijskih pogovorih.

Zato draga mladenka, ko bodo tvoje misli spet polne žalosti, se zateči v namišljeni pogovor z očetom ali drugimi člani družine in se vprašaj, kako jih osrečiti in razveseliti. V začetku bo potrebno malce truda, z vajo pa bo vsak dan lažje.

Prav prisrčno te pozdravljam in želim vse dobro.

mag. Maja Krajnc, univ. dipl. sociologinja in politologinja