Dolgotrajna žalost in strah, kako naprej?

Pozdravljeni, 

na svetovalnici sem našla že veliko odličnih odgovorov in zdi se mi, da bi bil lahko dober prvi korak zame. 

V zadnjih mesecih (4-5) pospešeno opažam vzorce v mojem vedenju in obnašanju, ki slabo vplivajo na moje vsakdanje življenje. 

Opazila sem, da sem postala izredno prestrašena in brez razloga žalostna ali razdražljiva. Če hodim sama po ulici se vedno počutim, kot da bi se mi lahko kaj zgodilo (da bi me na primer kdo oropal, da bi prečkala pločnik in bi mimo peljal kakšen nepazljiv voznik...). Takšno razmišljanje mi je zares otežilo gibanje zunaj, tudi to tujcev ali večjih gruč ljudi občutim veliko večji strah kot nekoč. 

Prav tako imam občutek, da ljudje govorijo slabe reči za mojim hrbtom, da sem najožjemu krogu v breme, oziroma da sem brez razloga pri ljudeh na skrivaj označena kot "slab človek". Ko poskušam pomisliti objektivno je ta misel zelo smešna, ampak ko zapadem v to čudno stanje se v to res prepričam, tudi če mi drugi zagotavljajo, da me imajo resnično radi.

Imam obdobja, ko za več dni postanem bliže rastlini kot osebi. Izgubim apetit, težko sploh vstanem, tudi čez dan lahko zaspim po več ur, težko poskrbim za osnovno higieno. V vsem skupaj pa sem še žalostna, razdražljiva brez razloga, tudi pogosto pričnem razmišljati o nesmislu življenja. Ko postanem nenadoma žalostna razmišljam o sebi v tretji osebi in se prepričujem, da sem obsojena na nekakšen "propad". 

Zaradi tega sem se odrekla veliko ponujenim priložnostim, srečanjem, vedno več časa preživim sama, saj se počutim grozno, ko sem pred prijatelji brez razloga žalostna in ne morem razložiti zakaj. 

Po teh obdobjih, ki trajajo približno po 5-6 dni, pridejo tudi dnevi, ko se počutim popolnoma dobro in pomirjeno (opazila sem, da trajajo le okoli 1-2 dni). 

Zelo bi bila vesela odgovora in mnenja, kaj predlagate kot naslednji korak? 

Hvala