distimija in želja po večnem spanju

Pozdravljeni, iskrena bom … zadnjih 6 let se počutim nerazumljeno, čeprav imam okoli sebe ljudi, s katerimi se družim. Tistim svojim najbližjim prijateljicam lahko tudi zaupam, ampak kljub temu se ne počutim sprejeto v družbi. Kolikor sem pač brskala po spletu zadnjih teh 6 let, ker želim ugotoviti kaj se dogaja z mano, sem videla, da imam vse znake distimije. Zdi se mi, da se to moje slabo razpoloženje ne bo nikoli končalo. Zadnja 4 leta sem redno obiskovala psihologe, zdaj pa sem obravnavana pri pedopsihiatrinji in klinični psihologinji. Pedopsihiatrinja mi je želela prepisati antipsihotike zaradi moje anksioznosti, prisluhov (cca 3x tedensko slišim piskanje, včasih pa tudi, da me nekdo kliče po imenu, obojega drugi ne slišijo) ter prevelikega nihanja razpoloženja, a oče ni dal dovoljenja , da bi lahko pričela uživati antipsihotike . moj oče meni, da je le problem v tem, da sem lena , ker ne delam dovolj za šolo, namreč v šoli sem popustila in imam slabše ocene, kot sem jih imela 2 leti nazaj. Je res, da prehrana vpliva na počutje? Jaz namreč ne jem mesa, razen ribe in morske sadeže jem - sem pesketarijanka in zato ker ne jem mesa, moj oče trdi, da imam zaradi tega negativne misli … iskreno bolj se počutim mrtvo, kot živo … stanje se mi tako slabša, da sem izgubila voljo do tega, da sploh ne bi govorila, bila na telefonu, si umila zobe itd. … projekt na katerem že delam 5 let ostaja kjer je, čeprav je le ta razlog zakaj sem teh 6 let preživela … zadnje čase se mi pa tudi dogaja to, da mislim, da si vse to namišljujem, ker me drugi vidijo kot zelo delovno osebo, ki rada pomaga vsem … tako da je očitno problem v meni … to še žal ni vse, zadnje 2 leti imam občutek, kot da imam v glavi kepo mislih, ki želijo, da sem nesramna .. kot da imam v sebi potlačene agresije … drugače pa moja starša sta ločena, zato mame v tem pismu ne omenjam … z njo itak nimam nekega odnosa, ker ji težko zaupam svoje stiske, saj ne zna slovensko, angleško pa govori bolj malo … njenega jezika pa ne znam, ker ko sem bila majhna, mi je namenila zelo malo pozornosti, skoraj nič.

Večkrat sem že tudi razmišljala o suicidu – kako bi ga naredila, pa vendar nisem našla nobene ustrezne rešitve zame … zdi se mi tudi, da se te kepe teh misli ne bi znebila, tudi če bi večno spala

Hvala vam za vaš čas, iskrena vam hvala tudi za vsak odgovor in nasvet,

Lep pozdrav, lisa-isa

pozdravljeni,

najlepša vam hvala za odgovor. obljubim, da se bom trudila čim več časa početi stvari, ki me osrečujejo; to že sicer počnem po malih korakih, čeprav mi je včasih težko. glede uživanja antipsihotikov se bom pogovorila s pedopsihiatrinjo . v zdravstvenem domu, kjer obiskujem pedopsihiatrinjo, sem že dala kri, tako da bodo na podlagi krvnih rezultatov videli, če je moje počutje rezultat nepravilne prehrane. zanima pa še me, ali morda veste , kako to, da najprej želijo predpisati zdravila , čeprav še nimam potrjene nobene diagnoze ali motnje?

še enkrat vam hvala za vaš čas in razumevanje, lep pozdrav lisa-isa