Disleksija

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

lahko ti izrečem zgolj velik poklon, da si zmogla prepoznati in seveda opisati svoje težave. In ne zgolj to. Svojim težavam si že dala ime. Pogostokrat so namreč odrasli (učitelji, starši) tisti, ki prepoznajo težave pri otroku. In jih poimenujejo. Kar si sama opazila, je zelo velik korak naprej. Iz opisanega lahko razberem, da bi tvoje težave lahko bile povezane s specifičnimi učnimi težavami (npr. zamenjevanje črk, težko daljše branje, težave s koncentracijo med branjem), ampak diagnozo naj postavi strokovnjak, ki bo izvedel ustrezno specialnopedagoško in/ali psihološko diagnostiko.

Predlagam ti, da si tudi v prihodnje še vztrajna pri iskanju podpore pri odraslih. Zberi konkretne primere (recimo teste ali fotografije testov, opiši, kako bereš oziroma prebereš, kaj se ti med branjem besedila dogaja. Ti črke ali vrstice plešejo? Zapiši, kaj je tisto, kar ti povzroča težave, katere črke menjuješ/izpuščaš/dodajaš), bodi čim bolj konkretna, saj je tako potem ljudem lažje razumeti.

Včasih starši ne verjamejo, ker ne razumejo. Mami/svetovalni delavki povej zelo konkretno, npr.: “Ne gre za to, da se ne učim. Jaz se učim, ampak delam napake, ki jih ne znam kontrolirati — zamenjujem črke in izgubljam točke.” Hkrati tudi pokaži konkretne primere iz testov.

Predlagam tudi, da ponovno stopiš do svetovalne delavke in ji – tako kot mami - pokaži teste, opiši ji svoje težave čim bolj konkretno, bodi čim bolj specifična. Bodi jasna. Prosi jo tudi recimo tako: “Rada bi šla na testiranje za disleksijo ali specifične učne težave, ker me to zelo ovira.”

Če se pri testiranju potrdi, da imaš specifične učne težave, boste skupaj s starši v šoli pripravili prilagoditve pri pouku (recimo: podaljšan čas pisanja testa, velikost črk, pisava kot je recimo Ariel ali druga barvna podlaga, ipd.). Pomembno je, da si sama že sedaj aktivna in raziskuješ, kaj je zate najbolj ustrezno. Lahko si recimo pomagaš tako, da vsak dan bereš na glas, s prstom sledi besedilu, uporabljaj barvne označevalce, podčrtaj ključne besede, povzemi/obnovi prebrano. Beri počasi, ko si spočita. Ugotovi, kaj je tisto, kar je zate najbolj primerno.

Ko se učiš, si pomagaj recimo tudi tako, da si besedilo razdeliš na manjše dele, poišči učne videoposnetke, si zapiši ključne besede. Ko pišeš teste, si vedno vzemi čas, da preveriš vse zapisano, vprašanja preberi večkrat, prosi za možnost podaljšanega časa že sedaj, če te namreč časovni pritisk, strah, da ne boš pravočasno uspela vsega rešiti, še dodatno »stresa«.

Zelo, zelo sem vesela, da zelo rada bereš — to je že pol uspeha. Ker omenjaš, da se težko zbereš, ti predlagam nekaj »trikov«. Beri v »etapah«. Namesto, da bereš eno uro, beri 20 minut, potem naredi odmor. Naj bo branje ritual. Naši možgani se bolje zberejo, če imaš isto okolje (soba, postelja, ipd), odstrani telefon oziroma ostale moteče dejavnike.

Včasih je tudi dobro, da sprejmemo “slabše dneve” in si damo dovoljenje, da preberemo manj. Pomembno je, da ohranimo bralno navado, ne popolnost. Če ti misli uhajajo, si jih lahko tudi zapišeš na list. Napiši tisto, kar se ti »podi« po glavi, ujemi misli – in pogosto nam potem to omogoči, da se potem bolj osredotočimo na branje.

Drago dekle, želim ti, da bi tudi v prihodnje rada brala, saj branje, med mnogimi drugimi kvalitetami, spodbuja tudi miselni razvoj, izboljšuje besedni zaklad in nam omogoča razumevanje sveta.

Vse dobro ti želim.

Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja