Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

desperate girl:(

Tema: Motnje hranjenja

  • de

    desperate

    desperate

    Objavljeno: 10 nov. 2022 19:27

    Kaj so razlogi, da hočeš in po drugi strani nočeš se trudit, da bi bil boljše. Kaj je vzrok moje anoreksije? Nikoli nisem bila "močna", vedno sem bila res zelo suha. In nevem zakaj mam zdej anoreksijo, če nikol nisem bila bullied zrd debelosti, sem bila pa tarča posmeha, ker sem pač grda. Neznam si razložit tega. Ampak v moji glavi so konstantne borbe. Ne najdem vzrokov, včasih sem kar tko, kaj je s tabo nehaj se pretvarjati, ampak zakaj to? Enostavno terapija ne pomaga (2 leti hodim). Sem v hudi duševni stiski, ne znam razložiti kako zelo trpim, kako zelo me boli, kako zelo obupana sem, kako zelo sem sama s tem...

  • Uredništvo

    Marjetka Gojkošek

    Objavljeno: 11 nov. 2022 13:20

    Odgovor svetovalke:

    Lepo pozdravljena.

    Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko.

    Truditi se biti boljše zahteva veliko truda, časa in energije. Če je človek, recimo, v depresivnem razpoloženju in nima motivacije, bo potreboval veliko volje in energije, da se bo potrudil iti npr. ven iz hiše, v službo, šolo, s prijatelji na pijačo. In potem je nekako 'lažje', če vse skupaj spusti, se vda v svoja občutja in se ne trudi. V tem primeru ne porablja dodatne energije, ki je tako ali tako nima. Živi iz dneva v dan, počutje pa ostaja bolj ali manj enako.

    Vzroki za anoreksijo so lahko različni, večinoma pa izvirajo iz raznoraznih stisk iz otroštva. Sem spadajo dogodki, situacije in/ali odnosi, ki so pripomogli k posameznikovemu nezaupanju vase, nizki samopodobi, občutkom, da ni dovolj dober, občutku, da mora biti popoln, nespoštovanje sebe kot bitja ali svojega telesa. Skupek različnih in zelo kompleksnih dejavnikov lahko potem pripelje do anoreksije, kjer se gre manj za to, ali je človek resnično močnejši ali ne, ampak bolj zato, kako sam sebe doživlja in kako se vidi (ponavadi izkrivljeno in drugače kot ga vidijo vsi drugi). Do anoreksije ne pride zato, ker bi bil nekdo debel in bi se odločil stradati, da shujša, to ponavadi ne poteka tako. Bolj gre za to, da posameznik ni v stiku sam s sabo, potlačuje svoje potrebe in želje, nima občutka, da lahko kontrolira svoje okolje, je razočaran nad ljudmi in stvarmi, ki se mu dogajajo, potem pa v nadzorovanju vnosa količine hrane najde nek mir – da obstaja vsaj nekaj, kjer lahko on odloča, kjer se čuti nekako varnega.

    Vse to je duševna stiska, ne gre za zdrave vzorce, je pa za človeka pomirjujoče, da je to en košček njegovega življenja, ki je njegov in ki mu ga noben ne more vzeti. Tudi ni nujno, da se posameznik tega v celoti zaveda. Slej ko prej se namreč zgodi, da to postane neke vrste obsedenost oz. gre tako daleč, da potem ne more več nehati. Z nadzorovanjem hrane nadzoruje težo svojega telesa, telo postane vedno bolj shirano in izgubi potrebo po hrani. Zraven se pridruži še strah, da se bo oseba zredila in je noben ne bo maral. V celotni zgodbi gre predvsem za strah, da oseba tako ali drugače ne bo ljubljena in da ni dovolj dobra. Vse skupaj pa lahko postane življenjsko nevarno, sploh če stvari uidejo iz vajeti. Telo brez hrane ne more živeti in če pride tako daleč, da je človek nevarno podhranjen, mora nujno v bolnišnico.

    Razumljivo je, da so v tvoji glavi konstantne borbe, saj če doživljaš karkoli od zgoraj napisanega, in če stiske niso predelane, potem naše misli norijo in poskušajo najti smisel. Človek se lahko potem kar naprej vrti v začaranem krogu, razpoloženje mu niha, na vse skupaj pa vpliva tudi neustrezen vnos hrane (premalo) in ponavadi neustrezna vsebina (ni dovolj vitaminov in mineralov). Čustveno se oseba ne počuti dobro glede sebe, neustrezna hrana in verjetno še nespečnost, pa vse skupaj še poslabšata. Iz tega je brez psiholoških oz. psihoterapevtskih obravnav zelo težko najti izhod.

    A mi lahko napišeš malo več o tem, na kakšno terapijo hodiš in zakaj se ti zdi, da ti ne pomaga? Zelo te razumem, da je duševna stiska glede na tvoj opis zelo velika in da je težko živeti s tako neprijetnimi čustvi in borbami. Omenila si tudi osamljenost oz. da si sama z vsem tem, ali imaš kakšne prijatelje, kogarkoli tvojih let ali starejšega, ki bi se mu lahko zaupala? Zelo pomembno je namreč, da smo v življenju obkroženi z ljudmi, ki nas imajo radi, mi pa njih, še posebej pa je to nujno potrebno v času duševnih stisk.

    Upam, da mi uspeš napisati še kaj več, do takrat pa ti želim vse dobro.

    Srečno!

    Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje