Vprašanje:
depresija, tesnoba..
Tema: Čustva, Komunikacija, Nasilje, Odnosi v družini, Prehrana in gibanje, Razmišljam in imam stališča
-
li
lilija222
lilija222
Objavljeno: 23 mar. 2022 19:47
Pozdravljeni,
Jaz res ne vem več, kaj naj naredim. Prvo nimam diagnosticirane depresije ali tesnobe, ampak se počutim tako kak in po 4 mučnih letih pretvarjanja, mi zadnje leto uhaja se iz rok :(
mislim, da sta glavna vzroka za to stanje moja 2starša, ki od mene pričakujeta veliko preveč in zahtevata, da bom vnaprej uspešna itd.. Ampak saj vem, da je dobro namerno vse kar mi rečeta, vendar nekatere stvari so pa šle malo čez rob. Z mano se sploh ne ukvarjata več, vse dni sem v svoji sobi, nikamor ne grem ven, ker nesmem(zelo sta stroga in celo zvela sta mi ključe od sobe, mami mi preišče predale..) oziroma me zdaj kolegi sploh ne vabijo več, ker vejo da se kao "učim..". Zdaj sem dopolnila 18 let, in si želim malo več zabav, več druženja z ostalimi, novi prijatelji. ampak za njiju to ni dojemljivo oziroma me nočeta razumeti da rabim družbo, ne pa da sem tako kup nesreče v svoji sobi in gledam storije kako prijatelji žurajo. Vem da me želita zaščiti in me obvarovati ampak tako več ne gre naprej. Nevem kaj naj naredim, ob enem nad mano pritiskata še zdaj z izpitom za avto in itak šolo(3.letnik), tudi faks. Mojih želj in mnenj ne upoštevata, vse kar naredim je narobe, doma se večx skregamo, še vedno moram hoditi na družinska druženja kjer so sami odrasli in mi je zelo neprijetno tudi večx zardim, ker nisem vajena oziroma sama pri sebi nemorem verjeti da se hoče nekdo z mano pogovarjat, redno mi govorita, kako iz mene nič ne bo,da me bota poslala v komunu ker sem preveč na fonu, sem neresna, nebom dobila fanta.. in mi dajeta občutek nesamostojnosti in nesamozavesti. Vse te grde žaljivke ignoriram in jih skušam čimprej pozabiti vendar, ko pridejo ti trenutki, dnevi, tedni ko imam tisoč misli naenx v glavi, dobesedno hočem eksplodirati in se samopoškodavati, sem že to prakticirala, ampak iščem nekaj drugega. Začela se jemat fuge(snus/nikotin) za pol leta mi zdaj to ni več ušeč. Vsi moji hobiji, vse kar sem včasih rada delala, motivacija, volja do življenja mi je upadla in imam vedno prisoten občutek, da to nisem jaz, da si večino stvari izmišljujem, da sem res takšna slaba oebo kot me moja dva starša označita itd. Prijateljev s katerimi, bi se lahko o tem pogovorila nimam, ker so me do zdaj vsi razočarala z njihovimi dejanji in se je moj krog rahlo zmanjšal, tudi pozorna sem komu lahko kaj zaupam. Rada bi da grem čez to in hočem imeti spet normalno življenje, brez vseh teh mislih, ki me bojo kmalu spravile na drug svet. Želela sem tudi hoditi na terapije ampak me je preveč strah, da bi se zaupala domačim, ker mi itak ne bota omogočila tega in jima nočem biti še večji strošek.
Rada bi se odselila ampak niti nimam možnosti, pogojev da bi mi uspelo. Ker že sama in tudi nekateri prijatelji vidijo v kakšnem toksičnem okolju sem.
Naslednje kar je, ugotovila sem da kadar sem s svojimi vrstniki, sem zelo zgovorna, vesela in hitro navežem stike, nikoli ne zardim. Kadar pa sem s starejšimi ko me nekdo nekaj vpraša sem takoj rdeča v obraz in nato še to izpostavijo sem še bolj, zelo neprijetno mi je govoriti v družbi sorodnikov ter če sta zraven pistona moja starša, ke mi nakoncu dneva "mečeta pod nos" moje stavke, moja dejanja in vse kar lahko uporabita proti meni. In takrat sem bolj tiha, sramežljiva in počutim se utišana, ker mislim da ne spadam zraven njih tudi, če sem polnoletna, nekako se ne počutim, da bi lahko navezala stik oz. komunicirala. in še zadnja stvar, od 21' poletja se borim s hrano, sploh nisem več lačna, na nekatere dni bi pa pojedla vse kar imam doma, takrat sem shujšala za 5-6kg, zdaj sem pa na isti teži kot pa sem začeli, zdaj jem približno 2x na dan ali manj tudi do 3x še nekako gre, sem zelo nezadvoljna s svojo postavo, v fitnes ne upam, ker vem da mi bo neprijetno samo v fitnesu, kolegi tudi ne hodijo, nimajo časa..
Hvala za odgovor
xoxoLilium
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 24 mar. 2022 11:51
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
najprej hvala, da si se obrnila na svetovalnico in si tako iskreno ter poglobljeno delila svoje doživljanje.
Pišeš, da se je v zadnjih letih tvoje življenje obrnilo v smer, ki ti povzroča velike stiske in neprijetne občutke. Zdi se ti, da sta za to v veliki meri odgovorna tvoja starša, ki po eni strani pričakujeta od tebe zelo veliko, po drugi strani pa nimata nobenega zaupanja vate in te ne spoštujeta ter podpirata kot bi si želela. Ker se ti občutki in misli kopičijo že kar nekaj let, iščeš načine, kako se s tem spoprijeti. Sicer si že poskusila s fugami in samopoškodovanjem, vendar učinek ni bil takšen kot bi si želela. Glede na vse zapisano verjamem, da ti je res hudo in da se ves čas soočaš s številnimi neprijetnimi občutki, ki ti prav nič ne pomagajo pri celotni situaciji. Morda so ti strategije, ki si jih opisala, pomagale zgolj za trenutek, vendar dolgoročnih rešitev ni. Vesela sem, da si spoznala in izrazila željo po iskanju drugačnih strategij, ker opisane zagotovo niso najboljša alternativa zate.
Žal mi je, da se povsem sama soočaš z občutki, ki jih opisuješ. Predstavljam si, da ti je zelo hudo, ko si želiš normalnega najstniškega življenja, pa so tvoje želje in potrebe po druženju in izražanju zatrte. Glede na to, da si tudi sama napisala, da bi si želela vključiti v kakšno terapijo, pa si ne upaš, te še vseeno spodbujam, da razmisliš o iskanju strokovne pomoči. Za začetek je lahko to svetovalna služba na tvoji šoli, lahko pa se obrneš tudi na kakšnega psihologa v tvoji okolici. Glede na to, da si polnoletna, se lahko tudi sama oglasiš pri osebni zdravnici in ji poveš za svoje občutke ter jo prosiš, če te usmeri naprej na psihologa (v tem primeru so obravnave tudi brezplačne oz. jih krije ZZZS). Mislim da bi bilo to dobro izhodišče, saj bi se lahko strokovnjak dotaknil tudi tvojih staršev in bi skušal tudi njima razložiti, da je želja po družbi pravzaprav povsem normalen in zaželen del odraščanja mladostnika. Ti pa boš imela na drugi strani priložnost, da boš izrazila svoje misli in občutke, brez da bi te kdo obsojal ali zavračal.
Zapisala si tudi, da opažaš razlike pri sebi, ko si v družbi z vrstniki in ko si s starejšimi. Zdi se ti, da si v družbi starejših bolj zadržana in hitreje zardiš. Glede na to, da starši zelo podrobno opazujejo in analizirajo tvoje vedenje v družbi starejših, je pravzaprav normalno, da se počutiš drugače in nelagodno. Verjetno še bolj pazljivo izbiraš svoje besede in si pravzaprav ne pustiš biti ti. Zato ni presenetljivo, da se počutiš kot da ne spadaš tja.
Za konec si omenila tudi tvoje prehranjevanje in spremembe, ki se dogajajo na tem področju. Pišeš, da se že nekaj časa boriš s težavami s hrano in še nisi dosegla želenega cilja. Verjamem, da ti je povsem jasno in znano, da dva do trije obroki na dan ne zadoščajo potrebam tvojega telesa. Prav tako kot ni zdravo pretirano prehranjevanje. Smernice glede zdravega prehranjevanja namreč vsebujejo tri glavne obroke in še dva premostitvena obroka. Svetujem ti, da se skušaš teh smernic držati in da hkrati upoštevaš tudi to, da telesu zagotoviš ustrezen dnevni energijski vnos. Slednje je namreč ključnega pomena za tvoje delovanje v šoli, telesno, kot tudi duševno zdravje. Ker pišeš, da si zelo nezadovoljna s svojo postavo, ti predlagam da poleg urejanja prehranjevalnih navad, razmisliš tudi o ciljih glede tvoje postave. Kateri del telesa si želiš okrepiti najprej, na kakšen način bi lahko to dosegla itd. Naj omenim, da je zdrava prehrana pravzaprav temelj pri doseganju ciljev, ki se dotikajo tvojega izgleda. Pri tem pa imej v mislih predvsem to, da obstajajo številni načini - v kolikor si ne želiš obiskovati fitnesa, lahko izvajaš vaje doma; lahko se odločiš za hitro hojo, tek v naravi in podobno. Pomembno je, da aktivnosti izhajajo iz tvojih preferenc in da najdeš nekaj, kar te bo izpopolnjevalo in ti dajalo dodatno motivacijo in zagon za naprej.
Začetki so v svoji osnovi težki. Vendar lahko s specifičnimi, merljivimi, dosegljivimi, realističnimi in časovno omejenimi cilji dosežeš marsikaj. V kolikor pa bi imela pri zastavljanju ciljev kakšne težave pa se lahko o tem pogovoriš s svetovalno službo ali pa psihologom oz. kakšnim drugim usposobljenim strokovnjakom.
Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro.
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.