depresija ??

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si izrazila svoje občutke in z nami delila svojo stisko.

Iz tvojega pisma je zaznati, da sploh ne gre za pretiravanje ali lenobo, ampak za bolečino in žalost. Kar opisuješ, bi lahko bila depresija, a psihologi ne moremo postaviti diagnoze na področju enega zapisa, za to bi potrebovala oseben obisk pri psihologu, ki lahko na podlagi pogovora s tabo (o tvojem razmišljanju, čustvovanju, vedenju in simptomih) ugotovi bolj celostno sliko psihičnega dogajanja.  

Mi lahko malo več zaupaš o tem, kaj se je zgodilo pred letom dni, da si nehala početi stvari, ki si jih imela rada, in da so se ocene poslabšale? K temu ponavadi prispeva kak dogodek, nekaj, kar je zmotilo tvoje prejšnje delovanje, zaradi česar si začela čutiti stisko in žalost.

Omenila si tudi starše, ki ne razumejo, da potrebuješ pomoč, ali ste se kaj pogovarjali o tem, da se režeš in razmišljaš o samomoru? Tukaj je namreč očitno, da gre za stisko in da bi se morala pogovoriti s strokovnjakom, ker pa si stara šele 14 let, boš za obisk pri psihologu (preko napotnice osebnega zdravnika) potrebovala soglasje staršev. Lahko pa se pogovoriš tudi s šolsko svetovalno službo, saj menim, da bi ti pogovor vsaj malo olajšal breme, ki ga nosiš.

Glede na to, da pišeš o samomorilnosti, ti toplo svetujem in te spodbujam, da pokličeš eno izmed spodnjih telefonskih številk, kjer lahko ostaneš anonimna, a boš vsaj slišana in ti bo nekdo lahko prisluhnil, dokler ne najdeš osebnega stika s psihologom. Res je pomembno, da s starši skupaj pristopite k temu problemu, saj bo veliko lažje, če boš imela njihovo podporo. Če je vseeno nimaš, pa da bi se vsaj pogovorila s kakšnim drugim pomembnim odraslim, ki bi ti stal ob strani, saj je breme, ki ga nosiš, za 14-letnico absolutno preveliko.

Omenjene telefonske številke, kamor lahko v stiski pokličeš, so naslednje: TOM Telefon (116 111; 12h-20h vsak dan), Klic v duševni stiski (01 520 99 00; 19h – 7h vsak dan), Zaupni telefon Samarijan (116 123; 24h na dan).

Kaj se kreme tiče, ti težko svetujem, ker nisem strokovnjakinja za dermatologijo, bi pa ti predlagala, da greš v lekarno ali drogerijo in vprašaš, ali se da dobiti kaj, kar bi pospešilo celjenje brazgotin in izboljšanje kože po ureznini (ne rabiš povedati, da gre za rezanje, v bistvu bi se lahko nekje po nesreči porezala in bi prav tako želela kremo, ki bi pomagala vrniti kožo v 'prvotno' stanje).

Upam, da ti bo od zgoraj napisanega kaj v pomoč in da se boš še kaj oglasila in mi morda kaj več povedala o tem, kaj se ti je zgodilo. 

Želim ti vse dobro, pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si malo več napisala o tem, kaj se je zgodilo. Dogodki, kot ga ti opisuješ s svojo najboljšo prijateljico, nas lahko zelo zaznamujejo, in ker ne vemo, kako bi se s tem spoprijeli (sploh pri tej starosti, ko še nismo do konca razvili svojih sposobnosti za soočanje s tako veliko stisko), lahko najdemo uteho v substancah  in ljudeh, ki se nam zdijo prava rešitev za naše težave, a to v resnici niso.

Na tem mestu bi ti res rada čestitala za pogum in odločitev, da si prekinila z uporabljanjem drog, saj le-te človeka uničijo, ne le fizično, ampak kot opažaš pri sebi – tudi psihično. Prej sva omenili, da še nimaš nekih načinov, kako se spopadati z žalostjo, praznino, nesrečnostjo, zato se to kaže v rezanju, mislih na samomor, vse se zdi brez smisla, saj je motivacija za življenje precej zmanjšana. Ravno zato, pa bi te res spodbudila, da pokličeš omenjene telefonske številke, kjer te bo nekdo poslušal, razumel in tudi pomagal. Seveda lahko pišeš tudi nam, a v takšnih primerih veliko bolj pomaga pogovor, kjer lahko z nekom vse predebatiraš, kjer si slišana in kjer ti lahko svetujejo, kaj ti je za narediti.

Razumem, da ti je neprijetno iti do šolske svetovalne službe, bi pa vseeno omenila, da ne smejo deliti tvojih težav z nikomer in bi moralo vse, kar jim zaupaš (razen v primerih hudega ogrožanja svojega življenja ali življenja koga drugega) ostati za zaprtimi vrati.

Glede na to, da opisuješ, da so starši tako zelo strogi in ti ne bi pomagali, da prideš do psihologa, a je možno, da se pogovoriš s kakšno drugo odraslo osebo (babico, dedkom, stricem, teto), s komerkoli, ki bi te poslušal in se morda tudi pogovoril s  tvojimi starši? Menim namreč, da je zelo pomembno, da osebno pristopiš k psihologu ali psihoterapevtu in začneš predelovati svojo stisko. Tu naj omenim še to, da se nam v duševnem stanju, kot je tvoje, večkrat zdi, da stvari niso možne, da nas ljudje ne razumejo, da nam nihče ne more ali noče pomagati… če pa se poskusimo pogovoriti in s kom deliti svoje težave, pa lahko ugotovimo, da nismo sami. In to izkušnjo bi rada, da dobiš. Če vseeno zaenkrat še nisi pripravljena na pogovor s komerkoli iz tvoje okolice, pa te toplo spodbujam, da pokličeš prejšnjič omenjene številke, kjer se boš lahko pogovorila s svetovalcem.

Želim ti vse dobro in upam, da najdeš pomoč, ki jo potrebuješ.

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si se ponovno javila.

Mislim, da če bi vedeli, kaj se dogaja s tabo oz. vse, kar si nam zaupala, da ne bi mislili, da pretiravaš. Kot sva se že zadnjič pogovarjali, doživljaš veliko stisko, pri kateri je izredno pomembno, da nisi sama in da imaš podporo v družini, lahko pa tudi pri prijateljih.

Ta glas v sebi, ki ga opisuješ, je morda 'glas tvojih staršev', saj si omenila, da te ima oče za leno in neodgovorno, pa tudi v prvem pismu si napisala, da ne bi rada mislila, da si lena in da pretiravaš. To pomeni, da kljub veliki stiski, v sebi nosiš prepričanje, da to ni nič takega in da bi morala nehat pretiravat. Negativnih prepričanj (ki so pogosto tudi neresnična in izvirajo iz tega, kar so nam rekli drugi, oni pa nimajo vedno prav) se pogosto niti ne zavedamo, vodijo pa nas v razmišljanja o sebi ali drugih, ki so lahko negativno obarvana, to pa vodi v neprijetna čustva in na koncu v dejanja, ki nam škodijo (rezanje, poskusi samomora in podobno). Zelo pomembno je stopiti ven iz tega začaranega kroga, ki vodi od prepričanj k vedenju in nam vmes popolnoma poruši dobro razpoloženje, to pa lahko dosežeš tako, da prepričanja in miselne vzorce ozavestiš, ugotoviš, da ti niso v pomoč in jih spremeniš. Za to je sicer potreben čas, je pa lažje, če ti pri tem pomaga psiholog.

Tvoje razmišljanje o tem, da si pomoči ne zaslužiš, je en tak primer, ki sem ga zgoraj omenila – da izhaja iz prepričanja, ki je škodljivo in te vodi v razmišljanje, da si zaslužiš slabo, posledično pa ne poiščeš pomoči, ki jo rabiš (vedenje – neukrepanje kot posledica negativnega prepričanja). Kot sva že zadnjič ugotovili, tvoja duševna stiska ni pretiravanje, zato te ponovno spodbujam, da razmisliš o obisku psihologa ali o klicanju številk za pomoč.

Predlagam obisk psihologa, ne psihiatra, razen če te psiholog napoti k njemu. Na začetku bo obravnava prav gotovo potekala skozi razgovor, teste pa naredi psiholog, če presodi, da so potrebni.

Želim ti vse dobro, pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije