Vprašanje:
Depresija
Tema: Čustva, Odnosi v družini, Ostale duševne stiske, Samomor, Samopoškodbe, Žalost in depresija
-
Po
Potrebujem pomoč 17
Potrebujem pomoč 17
Objavljeno: 03 avg. 2024 01:39
Pozdravljeni,
Pišem, ker enostavno ne vem več kaj naj naredim in nimam nikakršnega upanja več, da se bo stanje izboljšalo.
Zadnjih par let ne spremlja depresija, ki je bila v začetku prisotna še v blagi obliki, nato pa se je vedno bolj stopnjevala. Začela se je v času korone in od takrat naprej je postajalo hujše. Zaradi hude oblike depresije obiskujem psihologa, sem pa tudi na čakalni listi za psihiatra, zaradi samomorilnih nagnjenj. Obiski psihologa pa ne zadoščajo in so brez učinka.
Problem je v tem, da enostavno ne zmorem govoriti o sebi, ker sem se vedno ukvarjala z drugimi stvarmi in sebe že skorajda ne dojemam več kot osebo, o čustvih in počutjih, sploh pa o raznih razmišljanjih ne morem spregovoriti in morda bo to pomagalo, da se bolj odprem.
Že skoraj tri leta živim v izolaciji, le s starši. Zato se tudi pogovarjam samo z njimi in z vrstniki nimam nikakršnih stikov, saj se šolam na domu. Nikoli mi niso bili preveč všeč, a se zavedam pomena socializacije v življenju. Vse bolj pogrešam racionalen pogovor z nekom, ki je moje starosti in bi me poskušal razumeti, samo nekoga za pogovor. Ravno zaradi pomanjkanja tega osnovnega sporazumevanja se mi svet vse bolj postavlja na glavo.
Skorajda ne govorim več z nikomer, moje komunikacijske zmožnosti so močno upadle in praktično vse zadržim zase. Dnevi se samo prelivajo iz enga v drugega, pogosto sploh ne vem kateri datum je, celo leto. Ker sem veliko doma tudi veliko razmišljam in to nezadovoljstvo s sabo pogosto prerase v verbalno nasilje in sovraštvo, kar nemalokrat povzroči prepire. Globoko sem osamljena in velikokrat si rečem, da je to zato, ker si želim biti, pa jasno to ni res. Če povem iskreno, močno pogrešam nekoga ne samo za pogovor, tudi za kaj več.
O spolnosti mi je zelo teško govoriti, tudi zaradi nizke samopodobe in odsotnosti stikov z ostalimi. Vselej nisem bila oseba, ki bi dajala vtis, da je sploh zmožna česa takšnega. Navzven popolnoma nevtralna in zrela. A si ne želim več dajati takega občutka. Nemoč spregovoriti se v meni samo kopiči in povzroča občutek sramote in nesposobnosti, ki mi preprečuje živeti kot si želim.
Sovražim svoje življenje, svojo bedo, ki je ne znam izkoreniniti in požreti svoj ponos, da zadovoljimo svoje osnovne potrebe vsaj enkrat. Ta miselnost me spremlja že leta in počasi vre na plano. Višek je doživela lani s samopoškodobanjem in poskusom samomora, nakar se je polegla, oziroma vsaj tako mislijo drugi.
V resnici je še globlje, še huje kot si človek lahko predstavlja. Iz postelje vstajam po več kot polovici dneva, ne znam več sestavljati povedi, celo jeziki se mi med sabo mešajo, zato poskušam zmanjšati vpliv tujih jezikov v mojem življenju. Jokati sploh ne morem več, ker tako boli. Vse kar lahko je to, da nemočno gledam in hkrati ne morem ne živeti in ne umreti, ker si ne upam. Letos naj bi po opazovanju drugih depeesija poniknila, a je samo še eskalirala. Privedla je do ponovnih samomorilnih misli in hudega poškodovanja genitalij to pomlad. Tega na ve nihče. Vsi si zatiakajo oči, medtem ko jaz nemo čakam, da končno umrem. Takšnih je okoli tri četrt dni na leto.
Tako zelo boli, da včasih samo upam, da me izda srce in bo končno konec. Borim se po svojih najboljših močeh, vre pomoči drugih, a je neznosno težko. Sploh ker se prepričujem, da mi uspeva, a vem da je nasprotno. Tak način življena vpliva na vse aspekte mojega življenja, saj se zelo težko učim in se spravim k delu, hkrati pa ogromno časa preživim na porno straneh in masturbiram po petkrat na dan, da za vsaj uro ali dve pozabim na svojo bedno življenje.
Veliko mi pomeni že to, da sem bila zmožna to napisati in se razpisati o temi, o kateri težko govorim. Vse kar iščem je zaupnik in prijatelj, ki bi mi pomagal prebroditi to obdobje in me podpiral. Zaenkrat še ne vem kako naj se sploh lotim iskanja takšne osebe in glavno, ali mi bo sploh uspelo.
Hvala
-
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 06 avg. 2024 07:38
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena.
Srčno upam, da se je ob zapisu vsaj malo zmanjšala teža obupa, ki ga preživljaš. Zelo nazorno opisuješ občutja (ali pomajkanje le-teh), ki jih prinaša depresija. Čeprav trenutno še ne doživljaš koristi, vendarle mislim, da je zelo dobro, da obiskuješ psihologa in da si v čakalni vrsti za psihiatra. To so nitke upanja, ki te še bodo vodile ven iz trenutne ujetosti. Čeprav traja že dolgo, to ne pomeni, da ne bo minilo.
Podelila bom nekaj svojih občutkov in razmišljanj, ki so me obšli ob branju tvoje izpovedi. Napisala ti bom tudi nekaj predlogov in zastavila nekaj vprašanj v razmislek. In potem upam, da se še kaj oglasiš. Skupaj lahko naprej oblikujeva načrt glede tega, kar vseeno lahko že takoj storiš sama. Si za?
Tako rada bi odpihnila naporno težo tvojega brezupa in ti razkazala razgled na življenje, od koder se vidi daleč preko teh temnih oblakov, pod katerimi si obtičala. Vem, da tega ne morem narediti. Lahko pa ti zagotovim, da je to, kar trenutno doživljaš in vidiš okoli sebe, samo majhen, drobcen delček vsega, kar dejansko obstaja. Depresija zeloooo popači stvari in sploh ni merodajna, ko gre za presojanje smisla življenja. Depresija nam prigovarja negativne stvari, nas odvrača od ljudi in aktivnosti, nas vabi v iskanje hipnih zadovoljitev, po katerih pa smo vsakič znova samo še bližje dnu.
Depresija je - vsaj po moji izkušnji - kot težka plahta, izpod katere je nemogoče videti boljši, lažji jutri. Laže nam in nas duši. Zato ji ni za verjeti niti besede! Evolucijsko je igrala koristno vlogo zgolj in samo v tem, da je pri sklepanju pomembnih odločitev človeku pomagala videti tudi negativne plati medalje. Kot bolezen pa te slabe plati čisto prenapihne, medtem ko vse dobro skrije in zataji. Ob branju tvojega zapisa me je obšel tudi občutek globoke žalosti. Morda je bil to izključno moj občutek, ampak me vseeno zanima, ali je možno, da je v tvojem življenju nekaj pomembnega, kar še ni odžalovano?
Kako si sicer s tovrstnimi občutji - so ti dovoljena, jim lahko daš prostor, se lahko izraziš, ko to potrebuješ? Ni treba, da je to v obliki izpovedi drugi osebi, ampak najprej v dovoljenju, ki si ga daš sama: da si vzameš notranji prostor za občutenje in nato za izraz na način, ki ti je blizu: morda s pisanjem, ki ti gre, kot vidim, odlično od rok. Lahko je to kakšna druga oblika izraznih aktivnosti (risanje, slikanje, glasbeno ustvarjanje ...). Ali zgolj sedenje z občutki za nekaj minut.
Opisuješ tudi fizično zaprtost v svojem malem svetu. Kakor po eni strani to potrebuješ, ker ti nudi neke vrste varnost, te lahko tudi za marsikaj prikrajša. Vidim, da to ugotavljaš tudi sama. Pogosto velja najprej nekaj narediti, da temu potem lahko sledi drugačno, bolj pozitivno občutenje - namesto, da čakamo na "prave" občutke za to, da lahko nekaj naredimo. Kaj lahko na novo v svoje življenje vpelješ že danes? Za začetek samo eno stvar, en nov ritual, novo aktivnost, nekaj, kar zmoreš.
Spolni užitki so normalen in zdrav način za krepitev dobrega počutja, vendar kot ugotavljaš, to ni tisto pravo, če je zgolj oblika pobega od sebe. Obstaja pa še ena oblika doseganja telesnega ugodja, ki traja bistveno dlje kot orgazem, dokazano zmanjšuje občutke depresivnosti, anksioznosti, dviguje motivacijo in voljo, krepi vse telesne organe in zdravje na sploh - a terja nekaj več truda in vztrajnosti ... Tako je: rekreacija. :) Bi poskusila tek? Ali vsaj 30 minut hoje na dan - ali vsaj trikrat na teden?
Kmalu bo jesen, ko se začne novo šolsko leto tudi za razne tečaje in športe. Šola ni edini prostor, kjer se lahko srečaš s sovrstniki. Hobiji so celo boljši način za povezovanje z ljudmi, ki jih zanimajo podobne stvari in so odlična pot za sklepanje dolgotrajnih prijateljstev. Imate v bližini kakšno plesno šolo ali kak skupinski šport, ki te vsaj malo zanima?
Mogoče rada bereš? Je v vaši knjižnici kakšen bralni klub?
Nočem te preveč zasuti s predlogi. Vem, da je v primežu depresije težko kdaj že zgolj premakniti žlico. Zato se poskušaj fokusirati za začetek samo na eno novo aktivnost in to, da jo počneš vsaj 5 ali 10 minut skupaj. Potem opazuj spremembo občutij. In postopno dodajaj, po svojih zmožnostih.
Psihologu lahko naravnost poveš, kako ti je na srečanjih. Lahko si brez bojazni, da ti bo zameril - zato je tam, da prisluhe in se prilagodi. Včasih nam pomaga odpreti se ravno to, da priznamo, da se ne moremo odpreti. Skupaj bosta lahko poiskala način, ki ti bo olajšal izraziti svoje potrebe. Psihiater pa ti bo, če bo tako ocenil, morda predpisal antidepresiv. Ob hudi depresiji je to lahko zelo dobra izbira. Tako kot mavec pomaga zaceliti zlomljeno kost, da se ta potem spet lahko giba, antidepresiv sprosti "krč" v glavi in kar naenkrat se spet zdi marsikaj možno. Z antidepresivi pogosto lažje v prakso spravimo to, kar se nam je v primežu depresije zdelo prenaporno, nemogoče, brez smisla.
Želim, da veš, da rešitve so - tudi zate. In da obstajamo ljudje, ki te pri iskanju le-teh lahko tako in drugače podpremo. Bržkone imaš tudi ljudi, ki te imajo zelo radi. To je vse kar potrebuješ - poleg časa, seveda.
Šele 17 let imaš. Vse, prav vse je še pred teboj: cela vrsta življenjskih obdobij, mejnikov, sprememb, prelomnic, presenečenj in skrivnosti ... Dovoli, da se ti zgodi vse, in zaupaj, da absolutno zmoreš skozi ta temen tunel, v katerem si se znašla. Vsak tunel ima svoj izhod na svetlo in noben korak do sedaj ni bil korak zaman - bil je korak naprej, proti svetlobi!
Mislim nate.
Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.