Čustvena izčrpanost in postavljanje mej

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

naj ti povem, da v tem občutku nikakor nisi sama. Mnogi študentje psihologije se znajdejo v podobni situaciji, kjer jih ljudje začnejo dojemati kot nekakšne "brezplačne terapevte" in postanejo magnet za težke zgodbe, prošnje za nasvete in spontana čustvena razkritja. To pa je lahko tudi zelo izčrpavajoče, še posebej, če se še učiš, kako postavljati meje in skrbeti zase.​ Empatija je čudovita, a če ni uravnotežena z mejo, lahko hitro postane nekaj, kar nas začne izčrpavati.

Postavljanje osebnih mej je res ključnega pomena za ohranjanje duševnega zdravja in preprečevanje izgorelosti. Pravico imaš reči, da ne zmoreš več, saj ob vsem sočutju, ki ga nudiš drugim, potrebuješ tudi sočutje do sebe in prostor za razbremenitev. Pogosto nas je strah, da bomo z zavrnitvijo druge prizadeli. Vendar pa je pomembno vedeti, da postavljanje mej ni sebično dejanje, ampak način, kako skrbimo zase.

Ko ti nekdo začne razlagati svoje težave, lahko že vnaprej ustvariš občutek meje z načinom, da odgovarjaš mirno, toplo, a z občutkom zase. Iskreno lahko poveš, da v tem trenutku ne moreš biti v oporo, kot bi si želela, ker tudi sama veliko predeluješ, ali pa preprosto, da si utrujena in potrebuješ čas zase. Lahko tudi obrneš perspektivo in osebi poveš, da si zasluži pomoč nekoga, ki se bo res lahko posvetil njenim težavam in jo usmeriš k strokovnjaku. Tako ne izpade, da ti je vseeno ali da jo zavračaš, ampak da ji v resnici želiš dobro. Včasih pomaga, če si že vnaprej pripraviš par stavkov, ki ti zvenijo naravno in hkrati pomagajo ustvariti prostor zase. Pomaga tudi, če si po težjih pogovorih vzameš nekaj minut za "čustveni reset" in greš na kratek sprehod, poslušaš glasbo, zapišeš, kar te je zmotilo ali obremenilo. Ko vidiš, da se določene situacije ponavljajo, lahko že vnaprej poskrbiš za "mehke okvirje" tako da na primer ob skupnih druženjih z določenimi ljudmi daš jasno vedeti, da si tam kot prijateljica ali sošolka in ne kot svetovalka. In če kdaj ne uspeš postaviti meje, bodi prizanesljiva do sebe, ker je to proces.

Psihologija je čudovit poklic. A je tudi zahteven. Biti psiholog ne pomeni biti vedno odprt, vedno razumevajoč, vedno v vlogi. Tudi ti si oseba, ki potrebuje čustveni prostor, čas za odklop in varne odnose. Postavljanje mej pa je veščina, ki se jo učimo skozi življenje. Pomembno je, da se zavedaš svojih meja in jih spoštuješ. S tem skrbiš zase, kar pa je prvi korak k temu, da lahko učinkovito pomagaš tudi drugim.

Tanja Kodrič, dipl. psihologinja (UN)