Čustven limbo

V osnovni šoli sem bil bol na vrhu razreda kolikor se ocen tiče brez pretiranega učenja. Vedno sem bil odličen. Zdaj sem pa v prvem letniku gimnazije in imam hude probleme z učenjem. Ne morem se spravit k učenju pa tudi ne znam se. Takoj ko odprem zvezek dobim zelo velik odpor do njega. Poleg tega me je pa tiktok čisto zasvojil in zdaj se ne morem na nič skoncetrirari. Tega sem si zbrisal že nekaj časa nazaj, ampak zdaj sem pa na yt shorts-ih. In ne da v njih zelo uživam, ampak je samo nekaj da gre čas mimo in da mi ni treba delat drugega. In res da so naprave motnja, ki jih probam dat čimbolj stran, ampak tudi če bi me dal v čisto prazno sobo, bi lahko samo gledal v strop nevem koliko ur. 

Pa še iz družine sem, kjer so vsi bili uspešni in tudi brat in sestra sta. Jaz sem pa samo zguba, ki bom tudi štipendijo zgubil že prvo leto. Ocene so mi padle in so "all over the place".

Ko delam za šolo, sanjarim o prostem času, ko ga pa imam, pa depresiram ker nevem kaj delat. Za nič nimam motivacije ali energije delat. In nevem kaj naredit, da bi se popravil. 

Počutim se tudi, kot da izgubljam čustva, saj me vedno manj stvari zaskrbi/veseli/itd. Npr. Slabe ocene. Meni sta še primerna izraza "numb" in "limbo". Najraje bi se samo ulegel sredi travnika ali plaže, zaspal in pustil da me narava počasi uporabi za organske snovi.

Res je tudi da večinoma samevam v sobi, ampak ne maram toliko socializacije.

Bi psiholog/inja pomagal/a? Že tako mislim začet hodit zaradi drugih razlogov.

Res nevem kako se popravit. 

Hejla Sirzombie :)

Ko odlašam, se zavem, da kar dosti prebiram raznorazne objave na tejle spletni strani. Kar tako. Ker je to lažje, kot se pifltati nekaj dolgočasnega. Zalotim se, da zabijam čas na Istagramu med gledanjem številnih videov, prav tako mi ne uidejo kratki videoposnetki na YT. Tiktoka (na srečo) nimam, si ga ne želim naložiti prav iz principa, haha, ker se predobro poznam. In ko ti tole pišem, bi bilo bolj smiselno, da bi se učila matematiko, pa je v meni nakopičenega toliko odpora, takšne čudne bolečine, nejevolje in še česa. V problemčkih, ki jih opsiuješ, definitivno nisi sam, če te to mogoče kaj potolaži, ko se recimo začneš primerjati z drugimi, v stilu: "Kaj je narobe z mano, da sem tako neproduktiven in nič ne počnem, tista xy oseba pa je lahko tako organizirana in ima vse pod kontrolo." Ne morem ti povedati, kako zelo se poistosvetim z večino napisanega. Pa sem tri leta starejša, v obdobju mature, ko mi tole odlašanje ne koristi niti najmanj. Kako sem "prilezla" do sem, se še sprašujem. Moje ocene so ves čas zelo raznolike, pa vendar mi potem uspe obdržati uspeh, s katerim sem kar zadovoljna. Pa to niti ni tako važno. Da nadaljujem s prostim časom, ki ga opisuješ. Tako isto je pri meni - ko delam za šolo, imam do tega odpor in lahko hitro odneham, ko imam čas za počitek, prosti čas, kakorkoli temu rečeš, ker je to seveda obvezno in nujno, se zalotim, da ne vem, kaj sploh početi in samo "obvisim" na telefonu. Vse skupaj se vleče verjetno že od začetka karantene, 2020. Kr mejčkn bedno. In tudi počutim se bolj.. mehh.. brezvezno, otopelo, prazno. Ampak evo, na koncu sem vseeno tukaj, skoraj konec s četrtim letnikom. Nisem ravno zadovoljna s sabo, toliko stvari bi tudi jaz tako rada spremenila. Ampak prišla sem do sem.

Želim ti reči, kar je tudi psihologinja na forumu že svetovala kot prvo opcijo, da je pogovor s psihologom zelo zelo dobra ideja. So pa žal čakalne dobe ful dolge, če recimo želiš priti do kliničnega psihologa. Šolske svetovalne dlevake, vsaj po mojih izkušnjah, niso "bogvekaj". Mogoče je pri vas kaj boljše? Za problemčke, ki jih opisuješ, torej te razne vedenjske vzorce, je zelo fina zadevica tdi vedenjsko-kognitivna terapija, smer psihoterapije. Psihoterapevtov in vrst psihoterapije je več vrst, je lahko finančni zalogaj, v procesu, ko si vključen v psihoterapijo, pa je potrebnega veliko vloženega dela na sebi, kar mogoče naši natrpani šolski urniki ne dopuščajo. S tem, da navajam minuse, te nikakor ne želi odvrniti od procesa iskanja primernga svetovalca zate, samo se mi zdi, da jih je pomembno omeniti, ker tako realno je. Če pa si mogoče iz Ljubljane in okolice, ti predlagam Društvo CPM (Center za pomoč mladim). Je nevladna organizacija, kjer posznam dosti prostovoljcev in si tudi sama želim biti ena izmed njih, ko bom študirala. Prav tako sem tudi sama hodila tja na svetovanja k eni od tamkjšanjih socialnih pedagoginj. Je povsem brezplačno, prijetno, super. Organizirajo tudi take luštne tabore, kot je npr. aprilski vikend TSV, pa poletni TSV, lahko malo prečekiraš, kjer se naučiš in spoznaš veliko novega o sebi in drugih, predvsem pa si v stiku s toliko fajn ljudmi.Ojoj, tuki pa nisem navedla nobenega minisa. Ni bilo namenoma.. ali paač.. hehe..

In še za skorajšnji konec. Ti samo vztrajaj. Samo trudi se, postopoma, korak za korakom, malo, po malo. Ne gre na hitro in tudi, če želimo prehitro v prekratkem času spremeniti preveč stvari, na koncu samo opustimo vse skupaj. Npr. mogoče sta stvari, pri katerih si najbolj nezadovoljen sam s sabo to, da se počutiš praznega, ne veš, kaj bi počel in, da lahko zapravljaš čas in nisi produktiven. Zdej najprej samo še to: to, da moramo biti ves čas produktivni, je zelo zgrešen koncept, ki se je ustvaril v naši hiperproduktivni družbi. Ne podleži mu. Umetnost in prava veščina je, kako tudi lenariti in se imeti fajn. Ampak, jaa, problemček, s katerim se soočava oba je znan - kako za vraga sploh uživati v prostem času?

Okej, da zdej malo zberem misli. Torej, tehnike, ki meni včasih pomagajo, včasih ne, kar se tiče dela za šolo: usedi se za mizo, daj stran telefon, tablico, računalnik, in preštej, lahko potiho, lahko na glas, na prste ene roke "5,4,3,2,1" in začni nekaj početi. Lahko je to najbolj u izi domača naloga. Ko se nečesa lotiš, je lahko lažje nadaljevati, kot, če sploh ne začneš. Pomodoro tehnika 30/5 je lahko tudi okej, samo problemček je, ker imaš to verjetno odprto ravno na YT.  Tkoda, če se domisliš tega na kakšen drug način? Pomaga tudi, če se časovno omejiš in si po končanem delu privoščiš kakšno nagradico. Že ena čokoladka je dovolj. Nekaj, kar te tko malo pogreje od znotraj. In kar se uživanja v prostem času tiče. Pomisli, kaj si mogoče rad počel kot otok? Ali pa se ti zdi še zdaj luštno in ti je všeč. Mislim, da se zagotovo kaj najde. Imate kakšnega hišnega ljubljenčka mogoče? To, da pelješ kužka na sprehod in vmes poslušaš muzko na slušalkah, je nekaj zelo finega. Ali pa samo poslušanje muzke in plesanje po sobi. Tudi kakršnakoli vrsta športne aktivnosti, kot že prej omenjen sprehod, je taka rešilna bilka pred utapljanjem v praznini in melanholiji. Jaz sem na primer včasih tekla. Težko ti svetujem še kaj drugega, ker, kot stalno pravim, imam tudi sama s tem težave.

In res še čisto za na konec: verjamem, da se ne sprejemaš, da ti niso všeč lastnosti, oz. način vedenja ki jih, ki ga naštevaš, da bi se rad spremenil. To vse še kako razumem. Ampak zato je zelo pomembno, da se najprej samo sprejmemo takšne kot smo. Vem, noro se sliši, ampak je res. In potem samo počasi, korak za korakom, delamo na spremembah, ki si jih tako močno želimo, proces seveda ni lienaren, so dobri in slabi dnevi. Ampak, ko enkrat dejansko dosežeš to stopničko, da si lahko rečeš, da si pa zdaj na primer zares prekinil z neko slabo navado, recimo, da je to v najinem primeru odlašanje, h kateremu se zatečeva, ko jo zaradi nakopičenega odpora vsega preveč in pretirana uporaba telefona, ker se želiva malo zamotiti. Mislim, da je takrat to tak izjemen občutek.

Okejj, verjetno nisi pričakoval takšnega romana, ampak si nisem mogla pomagat, ahahhah! Zdrži še tale dva meseca, potem pa luštne luštne počitnice.

Super si, uspelo ti bo in verjamem vate.

"Hej warrior, keep going." :)

Lepo se imej,

Papiga na luni

Predvsem hvala za odgovor.

Sem se posvetival z našo socialno delavko (oz. Kakorkoli se že imenuje naziv) in mel krajši razgovor o različnih pomagalnih službah.

Ja kot tretji in zadni otrok družine sem imel vedno bolj ali manj neomejen dostop do naprav in interneta, kar ni bila najboljša reč, še posebaj ker smo vedno potovali poleti za prvi mesec in se potem nisem z nobenim družil.

Glede okolja imam prijatelja, ki je tudi bolj ali manj depresiven in prijateljico, ki je najbolj pozitivna oseba ever LOL. Ampak se družimo le preko texta v večini ker pač nevem tako je vedno bilo in jaz tudi nevem kaj bi delal IRL. ona pa živi dosti daleč iz mesta in potem tudi to ne štima ravno. Poleg tega imam še starše, ki ne verjamejo najbolj v mentalne težave in psihologe, in brata ter sestro, ki pa sta v teoriji odprta za pogovarjat in supportat, v praksi pa se vsemu izogibata in odlašata kolikor le lahko.

Sem pa opazil, da se je vse začelo ko sem začel jemati persen za teste. Pred tem sem vedno bil maksimalno stresiran in nervozen. Letos mi je pa družina predlagala persen in sem ga jemal za nekaj testov. Nato sem kdaj pozabil vzet in sem bil čisto miren. In potem sem bil vedno cisto miren in nisem dobil te potrebe po stiski učenja (verjetno, moja psiho analiza? ¯⁠\⁠_⁠(⁠ツ⁠)⁠_⁠/⁠¯) in zdaj smo tukaj. Mogoče je še vredno omembe da sem in vedno bil velik prokrastinator, kar me tudi ubija. 

Lep dan, Limbo.

Papiga na luni!

Hvala za odgovor in oprosti ker dolgo casa nisem odgovoril... Šola v maju je mayhem heh..

Zaenkrat sem si naložil Newpipe, priporočam, ki je aka fake youtube ampak nima yt short-ov (plus lahko poslusas muziko tudi ce telefon zaspi, itd., Res je super) tako da sem se znebil tega. Zdaj pa opažam, da mi je dolgčas za zelo kratke reči, kot so WC, čakanje na novo igro v igrici, ali oa čakanje na tuš da se voda pogreje. Ker se hočem izogibati podobnim rečem, (aka snapchat spotlight, instagram reel itd.) sem si zaenkrat naložil Bad piggies, za kar je treba vsaj nekaj razmišljati in niso možgani samo 'na off'. Bi pa se verjetno katera stvar bi lahko zamenjala z muziko, ampak na WC-ju mi se vedno učasih poteče potrpežljivost. Rad bi se odvadil, da rabim skos imeti neko distrakcijo.. to je tudi tukaj gol, ane..

Žal za tisto skupino ne živim v Ljubljani, ampak sem v Celju, kjer nazadnje ko sem gledal, psihologi niti nimajo tako dolgih čakalnih dob... Bi se pa blo treba počasi prijaviti verjetno lol. Imam ljubljenčko, sicer pa ne nekaj tako aktivnega kot je pes, ampak je želva, ki je še vedno ena mojih ljubših reči. :D

Naše socialne delavke sem tudi obiskal, ampak niso niti čisto vedle, kako se prijaviš psihologu...., tako da bom to temo kar tukaj pustil.

Se pa trudim delat to, da dam telefon čim bolj stran in ugasnem računalnik ter napajanje itd., Da je res čim manj distrakcij.

Ko sem bil otrok nisem nikoli glih ven hodil, verjetno ker smo med poletje vedno šli za daljši čas čez pop sveta, in sem se potem navadil da sem kar doma. V prostem času sem se pa družil/igral z bratom (ker se nisem znal sam igrat), ga gledal kaj igrat. Drugega se ne spomnim. Tako da tudi drugače nisem najboljs socialen, glede na to da se nisem nikoli 'hangal out', in tudi nevem kaj bi tam delal. Nikoli nisem pri komu prespal ali se preveč družil za daljše čase z užitkom po šoli (In again, tudi nevem kaj bi tam delal).

Res je pa tudi na sem nenamenoma malo preveč preračunljiv kolikor se stvari tiče, tako da če je kaj ko dosti ni v moj prid, se bom tega izognil. (Npr. Zakaj bi se s to pa to grupo med odmorom ali po šoli družil, če bom tako ali tako sam zraven stal in nič ne delal, nič ne bom imel za dodati k pogovoru in itak me ne vleče zlo tja).

Nimam glih izmišljenega dobrega zaključka, tako da je to to za zdaj. Hvala za odgovor papiga na luni, in vso srečo na maturi!

Zdravo ponovno :)

Ja s svetovalni delako sem se pogovoril ampak ni imela veliko pametnega za povedati če sem iskren. Rekla mi je samo to, da je prav da sem poiskal pomoč, pa da mi lahko "na bullshitta" (če smem, ker je imela tudi tak ton ampak sicer v lepši slovenščini) kako se učiti in da to verjetno ni moj problem, potem sem pa povprašal kako se psihologu prijaviš, pa tudi tega nista ravno vedeli, pa smo skupaj potem prišli do neke rešitve (mogoče malo čudno napisano, ampak bile sta dve soc. Delavki skupaj). 

Zakaj prokrastiniram? Odlagam, ker v neki točki se mi nekaj ne da preprosto povedano. Ni mi do tega in če odlašam, se lahko tega uzogibam čiiiiiiiim dlje. Je to zdravo? Seveda ne. Sproti sem potem skoz pod vsaj rahlim stresom in potem imam občutek krivde, ker se nisem prej lotil, rezultati so tudi slabši, itd. Jaz se vsega tega zavedam, ampak na žalost samo ne morem. Se pa trudim, da bi se popravil :)

Ja skozi persen, so se mi najverjetneje odprla placebo vrata (oz. Zaprla kakorkoli že gledaš), ker ni v persenu nič posebnega, kolikor mi je mama razložila. Res je da bi se naj učili za nova obzorja itd., Ampak vsaj pri naši generaciji opažam (ne samo zase), da se bolj učim(o) za ocene... Ne za znanje. Če dobiš dobro oceno, lahko greš na boljše naslednje šolanje kjer so spet pomembne le ocene itd. Garantiram da velika večina ljudi, ki jih poznam, se učijo le za ocene in teste ter spraševanja in pozabijo vse, ko odpišejo test. Je to dobro? Seveda ne, ampak takšni smo pač postali. Mogoče to kaže negativne plate maldistnikov, mogoče pa kaže slabosti načina šolanja. Najverjetneje pa oboje. Res je pa tudi da sem na žalost ali ne mali pesimist, tako da so kateri moji vidiki verjetno rahlo temno obarvani s te strani..

Hvala za odgovor in fine besede. Se še slišimo,

Limbo :)