Čustven incest

Odgovor svetovalca:

Pozdravljen,

Na neki točki se ozremo nazaj na svoje odraščanje in vidimo drugače. Ko se malo oddaljimo, lahko vidimo bolj nazorno, a kot praviš, tudi razdalja ne zabriše bolečine in pretekle izkušnje te obremenjujejo. Odtisi potujejo z nami. 

Kako dobro je, da imaš uvide, ki ga, kot navajaš, tvoja mami / starša (še) nima / ta. Vidiš v dinamiko odnosov, imaš predvidevanja o 'sekundarnih koristih' določenega vedenja, ki si jih ustvarimo v odnosih. In te koristi nas včasih držijo v primežu nezdravega. Odločil si se za odmik in delo na sebi. Stopil so na svoje noge in verjamem, da s to odločnostjo in namero prideš naprej => k sebi, k jedru, k Selfu. Veš, tega že imaš, mogoče še z usedlinami nečesa, česar ne želiš imeti. In tu je naša moč, da skozi uvide in zavedanje gradimo moč izbire in s predelavo stopamo skozi polje manj znanega, mestoma neprijetnega v procesu kreiranje novega, želenega.

Praviš, da se ti zdi, da je (bil) »pristen self zatlačen«. Žal mi je, da imaš izkušnjo, da nisi bil slišan, prepoznan, veliko si poslušal izpovedi, ki se ti zdijo prepodrobne ... Postale so obremenjujoče, a takšne so zaradi vseh spletov okoliščin, ki so k temu pripomogle. Lahko razumem tudi mamino potrebo (glede na njeno izkušnjo), da bi njena družina postala »gnezdo« vsega, česar sama ni čutila. "Preveč ljubezni" pa lahko duši, kajne.

Profesor nam je enkrat razložil, da so mladi tisti, ki imajo nalogo odriniti se v življenje, vzleteti. Seveda je dobro, če gre z roko v roki in starši pustijo otroku leteti, ker so rastli skupaj z njim. Dobro je, da si tako močno v stiku s seboj, kot opisuješ. Čutiš, da nisi bil »srečan« v svojih potrebah in močno občutiš, da besedna zveza (ki je zame metafora širšega konteksta tvoje zgodbe) »fantka moja« ne ustreza več, že dolgo ne. In zdi se mi prav, da ji/ma to tudi poveš, kaj ti ni ok...

Zanima me, ali imaš idejo, načrt, kako boš predeloval svojo izkušnjo ti? Morebiti si že nabral ideje iz drugih odgovorov in usmeritev naše svetovalnice? Izkušnja odraščanja ti je dala zavedanje, česa ne želiš zase in védenje, kaj si želiš za naprej. Spoznavanje sebe in spreminjanje je že v teku, procesu. Dobro je dobiti svetovalno / terapevtsko podporo (opcija POSVET ali vključitev v psihoterapijo), da se ojačaš in odluščiš plasti čebule, ki jih ne želiš, za katero pa tudi pravijo, da je v jedru vselej zdrava. Zato se bi sama vnaprej odpovedala »nalepkam«:  kdo si in kdo ne želiš biti skozi jezik diagnoz. Ker ti lahko spreminjaš svojo prihodnost. Pomembneje je vedeti, kaj želiš zase - občutiti, čutiti, kam se podati, kaj doseči, kako ravnati, delovati, kaj te ovira, kako se ustavljaš, kaj od želenega ti že gre in kje potrebuješ še kakšne veščine, kako jih lahko dogradiš in s pogumom preneseš v SVOJE vsakdanje življenje, kljub občasni tesnobi, strahu... To vse lahko dosegaš tudi, če imaš stik s starši. Ti bodo vselej tvoji starši, četudi bi za vselej prekinil stik z njimi. Ali je to tudi dobro? Lahko greš v J Ameriko, drugi del sveta, pa nesemo vse s seboj, v kolikor sami ne prerastemo družinske travme... Morebiti lahko kaj od navedenega predelate celo skupaj – družinska terapija je mesto za to in sama sem videla na svoje oči, da spremembe so možne tudi pri starejših od tvojih staršev. Predvsem pa so možne tudi znotraj družinskega sistema, da se na novo oblikujejo odnosi.

Jeza je lahko krasen vir informacij o lastnih potrebah in hotenjih in vir energije, ki jo porabimo za moč lastnih sprememb. Zri v to, kam in na kakšen način se obrača: k uravnavanju, rušenju, ali je "preglasna", premočna in škodi tebi ali odnosom tudi drugje, ... jo lahko usmeriš v dobro, ... Morebiti bo mestoma dobrodošlo uporabiti strategije samouravnavanja, da se razbremeniš stresa, napetosti v telesu. Verjetno pa sem sedaj že na polju tebi znanega - kaj narediti in kje poiskati te informacije.

Želim ti vse dobro na poti samoraziskovanja, kjer pa ni potrebno, da ostaneš sam. 

 

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka