Vprašanje:
Custva
-
Ma
Manm
Manm
Objavljeno: 12 jun. 2026 20:12
Upam da ne bo to precudno sporocilo ker je malo nepomembno in smesno ampak vseeno. Hodim h klinicni psihologinji ze zdaj en cas in sprva ji nisem cisto zaupala in me je blo ogromno stvari strah povedat tudi ce niso ble nic takega ampak zdaj se ze bolj sprosceno z njo pogovarjam. Pogvarjava se tudi o temah ki so meni zeeeelo neprijetne in ene tudi bolece in takrat seveda cutim ogromno napetost in mi ni fajn in bi najraje pobegnila ven iz sobe ali pa vsaj menjala temo na kar ona ne pristane haha. Ampak zadnjic mi je rekla v smislu da morva prit do tega da tudi cutim stvari in tudi pred njo, ne da samo povem pa ne vem kaj se mi v telesu dogaja ali pa da sploh ne vem kaj cutim ali pa tudi da si ne pustim cutit kaj sele cutit v prisotnosti druge osebe. In pol je rekla da morva delat na tem in da samo s tem ko nekaj povem o necem se ne bom mogla pozdravit ker moram stvari tudi cutit. Vse to je povedala seveda na prijazen nacin. Ampak mene je zdaj tak strah dalje hodit k njej pa ceprav se razumem z njo in mi je ful fajn in ni v tem problem ampak strah me je da bo, kot ona zna :) , nekak ščarala to da bom zacela cutit stvari. Prvic nocem cutit stvari in se majn ali pa NIC ob drugi osebi, se najmanj pa polek nje ker me najbolj pozna. Vem da se to slisi res pretirano in prevec dramaticno ker mi je tudi jasno da bom okej in se mi ne bo nic zgodilo ce bi pred njo se npr jokala ampak vseeno obcutek ze samo ko razmisljam o tem je kot da bom umrla. In strah me je ker je rekla da ne morem prit ven iz te luknje ce stvari razumem na intelektualni ravni kar me je najbolj strah ker to pomeni da ni samo ena izmed opcij ali pa da lahko cutim stvari pred njo ampak da do neke mere jih morem. In mi grejo vsi mozno scenariji poglavi kak bi zgledalo ce bi ne vem cutla zalost al pa jezo al pa kaj takega, absolutno najhujse od vsega pa mi je da bi se pred njo jokala. Se nikoli v zivljenju se nisem pred komerkoli, samo ko sem sama v svoji sobi in me noben ne vidi. Ker zdaj navadno ce govorim o necem in cutim v grlu da se mi zapira in da ce bom dalje govorila da bom se zacela jokat, potem samo neham govorit in sem tiho dokler ta obcutek ne mine. In me je dobesedno groza ko si predstavljam da bi v takem primeru dalje govorila al pa se samo jokala in potem bi ona dobesedno vidla kak mi tecejo solze po licu omg to je res grozno in od vsega najbolj sramotna stvar ever. Poleg tega bi zgledala smesno, cela bi bla rdeca, govorit ne bi mogla, pol sploh ne bi vedla kam naj gledam ker ne morem je pogledat taka, ampak hkrati se pocutim butasto ce je nic pogledam. Al pa kaj ce se tam dolgo pogovarjava o necem da ne morem vec zadrzevat joka in potem bruhnem v jok in kaj ce ko vdihnem ali pa izdihnem pride tisti glas iz mene ko ga nenamenoma nardis ko probas prit do zraka med jokom, med tem casom je pa se v sobi tisina kar pomeni da ne smao da me vidi ampak se slisi kak diham SRAMOTNO. In ta cel scenarij je grozen in se bi najrajsi pogreznila v tla. Ce custva so tak sramotna stvar nocem da me nekdo vidi tako. Zakaj ji ni dovolj ce ji povem da si pustim cutit stvari ko sem sama. Pa itak se ze pocutim ranljiva in naga tam pred njo in potem se da bi mogla “sedet” z obcutkom zalosti kot ona temu rece je katastrofa. Edino kar cutim ko sem tam je sram, to pa cutim dobesedno ves cas. In ce bi cutla karkoli druga bi blo to vse skupaj se desetkrat bolj sramotno pa se postala bi rdeca kot paradinik in pol bi ze samo to blo se bolj sramotno in pol bi blo boljse da v tistem trenutku samo umrem. Sploh ne vem zares zakaj to pisem mogoce ce mate kak nasvet in res ne vem kaj naj nardim in kak naj grem cez to ker sem dobila zdaj ful odpor do tega da bi se dalje hodla k njej ampak vem da morem ker ce ne bom zapadla nazaj v stare vzorce kar pa samo ne pride v postev. Al pa dostikrat ko cutim sploh ne vem kero custvo ampak pac nekaj, zacnem nenamenoma hitreje dihat in itak sem ze na tistem stolu vedno cela napeta in se premikam nenadzorovano in zgledam res debilno ampak ne morem ne tega delat, in potem bi se vecjo napetost cutla in kaj ce se pred njo zacnem trest In nemorem nehat in potem me ona vidi in me gleda. Pac res grozno. Saj vem da njej najverjetneje ni to nic takega in vidi to nonstop ampak vseeno meni se zdi kot konec sveta lol. Pa to je tudi ful cudno ampak ce kaj cutim bolj mocno me zacne koza pect kot da sem na ognju in potem se hitro diham in se skoraj zadusim in pol po moznosti se mi misice zacnejo trzat in sploh me morem gledat cloveka v oci ali pa me je tak sram vsega tega skupaj da se zgubim stik z realnostjo potem pa niti vec ne razumem ce me vprasa kaj pa tudi jaz nazaj nic zares ne morem rect in potem edina stvar ki malo pomaga je da se cela mocno popraskam in scipam da boli ampak ne morem tega delat pred njo da še to vidi in ce tega ne nardim se mi zdi kot da bo mi telo eksplodiralo in je res res grozno. Pa tudi ful je neprijetno ce se o cem bolj tak pogovarjava me fizicno zacne bolet srce kar se slisi zelo smesno ampak je res in potem bolj se o tem pogovarjava bolj boli ampak jaz nocem da boli lol. Prosim prosim mate kak nasvet kaj naj nardim ker tisto da naj petkrat globoko vdihnem preden grem k njej se mi slisi isto kot da naj pojem korencek ce me noga boli.
-
Uredništvo
Jožica Barborič
Objavljeno: 18 jun. 2026 12:39
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
tvoje sporočilo ne zveni niti nepomembno niti smešno. Ravno nasprotno, dokazuje da si sredi terapevtskega procesa, ki te vzpodbuja k razmišljanju, poglabljanju vase in zavedanju svojih notranjih občutij. Nič ne omenjaš, zaradi česa si poiskala pomoč klinične psihologinje. Glede na to, da sta vzpostavili zaupen odnos, da ti terapevtski pogovori pomagajo, bi bilo morda najbolje, da ji vsaj nekaj tega, če že ne vse, kar si napisala v tem sporočilu, poveš. Zelo se strinjam, da je pomembno tudi občutiti in ne samo dojemati na intelektualni ravni, kot pravi tvoja terapevtka. Pomembno je, da ji verjameš in zaupaš. Prepričana sem, da te bo znala voditi in varno prepeljati preko vseh tvojih strahov. Strah in sram, ki ga zapišeš celo z velikimi tiskanimi črkami, sta gotovo čustvi, ki te blokirata in ti jemljeta dih. Tudi to, da te ob tem, ko potlačuješ svoja čustva, boli srce, da te boli celo telo, je razumljivo. Telo se upira in ti pošilja sporočila, da ga ne moreš prevarati. Če čustva potlačuješ, najdejo drugo pot, drug način za izražanje.
Čustvo je življenjsko pomemben odziv telesa na zunanje ali notranje dogajanje, kot npr. strah pred nevihto, bes ob odkritju, da so nas prevarali, veselje, ko prejmeš želeno darilo, žalost ob izgubi. Pristnih čustev ne moremo ustvarjati in jih tudi ne zatreti. Lahko pa sami sebi lažemo, jih potlačujemo. Vendar pa so jih naši možgani "zapisali" in uskladiščili. Na nek način si najdejo pot, da se izrazijo. Bodisi v telesni bolečini ali psihični ali telesni bolezni. Čustvena slepota je drago plačana in samodestruktivna. S pomočjo terapije zmoremo čustva priklicati, ozavestiti. Lahko jih podoživimo v varnem okolju s terapevtom. Torej pristna komunikacija in čutenje sta v terapevtskem procesu odločilnega pomena za okrevanje. "Čustva niso razkošje, so mnogostransko pomagalo v boju za preživetje." Antonio Damasio
No, draga moja, kako se boš odločila? Ali bosta strah in sram ostala tvoja vladarja ali ju uspeš premagati? Lahko si ponosna nase, na svoj napredek v terapiji in pogum za okrevanje. Verjamem, da zmoreš, če se tako odločiš.
Vse dobro ti želim.
Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.