Čustva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

če prav razumem, pri tebi zaljubljenost zelo hitro postane nekaj zelo intenzivnega in globokega. Ne doživljaš je kot neko postopno približevanje ali lahkotno simpatijo, ampak te ta čustva zelo hitro popolnoma preplavijo. Hkrati pa se pojavi še strah pred zavrnitvijo, pred tem da ne boš dovolj, da druga oseba ne bo čutila enako močno ali da boš na koncu ostala prizadeta. Zato se začneš umikati že zelo zgodaj, še preden bi se odnos sploh lahko zares razvil, ker se želiš zaščititi pred potencialno bolečino.

Zdi se, da zaljubljenost povezuješ tudi z občutkom lastne vrednosti. Kot da ne gre samo za vprašanje ali ti je nekdo všeč, ampak tudi za vprašanje ali si dovolj dobra, dovolj pomembna in dovolj vredna, da bi te nekdo zares izbral in ostal ob tebi. Tako odnos ne predstavlja samo bližine in ljubezni, ampak tudi tveganje, da za občutke nevrednosti, zapuščenosti ali notranje praznine.

Pomemben se mi zdi tudi del, kjer omenjaš odnos z očetom. Če si v odnosu z očetom doživljala čustveno oddaljenost in občutek nepredvidljivosti ali neko obliko ljubezni, potem je razumljivo, da se je v tebi razvil strah, da bi bila tudi v partnerskih odnosih deležna podobne hladnosti ali ravnodušnosti. Tako si verjetno zelo želiš bližine in ljubezni, hkrati pa te ravno ta bližina straši, ker pomeni možnost, da boš ponovno prizadeta.

To, da se umakneš, ko odnos postane bolj resničen ali mogoč, ne deluje kot nezainteresiranost ali nesposobnost za odnos, ampak bolj kot nek način zaščite. Kot da želiš odnos zaključiti še preden bi te lahko druga oseba zares prizadela. Če se umakneš sama, imaš vsaj nekaj občutka nadzora nad bolečino, ki bi lahko prišla kasneje.

Mislim, da rešitev ni v tem, da bi se naučila čutiti manj ali da bi postala bolj hladna in manj navezana. Tvoja sposobnost globokega doživljanja sama po sebi ni problematična. Pomembneje je, da se ob drugi osebi ne izgubiš popolnoma. Da zaljubljenost ne postane edino merilo tvoje vrednosti in da tvoj občutek sebe ne začne v celoti temeljiti na tem kako te druga oseba vidi, koliko pozornosti ti namenja in ali ostaja ob tebi.

Morda ti lahko pomaga, da začneš opazovati kaj se v tebi začne dogajati v trenutkih, ko ti nekdo postane pomemben. Kaj te pravzaprav najbolj prestraši? Je to možnost zavrnitve, občutek da nisi dovolj, strah pred hladnostjo ali oddaljenostjo? Včasih se pod intenzivnimi občutki skriva tudi močna potreba po potrditvi in občutku, da smo nekomu zares pomembni. Ampak bolj kot začnemo svojo vrednost vezati na odziv druge osebe, bolj nas začne odnos tudi ogrožati.

In ravno zato je mogoče bolj kot vprašanje kako se zaščititi pred ljubeznijo, pomembno kako ob bližini ohraniti stik sama s sabo. Da ob odnosih ohranjaš tudi stvari, ki so tvoje (interesi, odnosi, občutek identitete, način kako vidiš sebe in svoje življenje). Ne zato, da bi bila bolj distancirana ali manj čustvena, ampak zato, da tvoj svet ne začne popolnoma temeljiti na eni osebi. Veliko notranje varnosti temelji na tem, da svojih občutkov ne obsojamo in da svoje vrednosti ne merimo samo skozi to, koliko nas nekdo ljubi ali izbere. To pa je običajno proces, ki zahteva čas, veliko opazovanja same sebe in tudi nekaj nežnosti in razumevanja do lastnih strahov.

Strahu pred bližino se običajno ne znebimo tako, da se ne navežemo, začnemo čutiti manj ali pa da se popolnoma zapremo. Pogosto se začne zmanjševati takrat, ko ugotovimo, da nas morebitna zavrnitev ali razočaranje sicer lahko prizadeneta, ampak to ne pomeni, da smo zato manj vredni ali nevredni ljubezni.

Vse lepo ti želim.

Tanja Kodrič, dipl. psihologinja (UN)