čuden občutek

pozdravljeni,

nekje na sredini 7. razreda sem zacela dobivati obcutek kot da nisem resnična, kot da zvim v neki igri in moje zivljenje brez pomena. ta občutek sem za nekaj časa ustavila z rezanjem, ki je kasneje pripeljalo samo do ogromne zasvojensti, a sem na konci zdrzala 10 mescev brez in sem mislila da bo to konec a nato sem se znasla v stresni situaciji in sem se spet rezala in spet sem se počutila neresnicno in nisem videla kaj je point da zivim zivljenje in sem resno zacela razmisljati o samomoru a sem vedno nekot se spravla skozi da nisem kaj storila. ko sem prisla v srednjo solo sem spoznala nove prijatelje in sem bila kar srecna in sem mislila da je to konec a kar hitro sem se spet znaska v zacaranem krogu rezanja, obcutka neresnicnosti in prevec misli. ko sem mojim novim prijateljem zaupala kaj se mi dogaja so mi stali zelo ob stani, a ko sem prilsla v 2. letnik res nisem vec vedla kaj je resnicno kaj ne, ali so vse osebe s katermi prezivim moj cas sploh resnicne, kaj je point zivljenja,... glava me je prav bolela od vsega razmisljanja. nato sem nek dan dobila priloznost probati pomirjevala specificno xanax in itak sem rekla ja. ko sem ga uzela je bilo kot da bi mi nekdo vse misli vgasno nic razmislanja sicer sem se pocutila se bolj neresnicno kot prej a vsaj nisem rabila vec razmisljati. sicer sem se naslednji dan poctla kot da bi me en povozo tega obcutka nisem hotela pozabiti. sicer sem se veckrat po tem uporabljala xane ampak nic ni bilo isto kot prvic, mesala sem jih tudi z alkoholom da bi bilo mocnje, ko mi jih je zmankalo sem se spet zacela rezati a to zelo mocno, in se zdaj iscem nekaj kar bi mi dalo isti obcutek kot xani a nic ni isto. sedaj k sem v 3. letniku in se vedno leto po tem iscem ta obcutek v vsaki osebi s katero se pogovarjam, vsako pesem ki jo poslusam, vse kar delam in nevem kaj naj se nardim da bom pozabla ta obcutek ker nemorem rect da sem zasvojena ker nism uporablala ze vec k leto, kar se pa tice obcutka neresnicnosti pa je se huje vcasih se mi zdi da ze vidim stvari ki niso resnicne (zuzelke na stenah, figure v koticku oci,...)

kaj naj naredim da si vsaj malo olajsam te misli ker nevem kdaj me bojo rescno pripeljale na rob.

najlepse hvala za kakersen koli nasvet.

živjo,

sicer je minilo veliko časa a morem mal updejtati, za zacetek moram reci da se vedno nisem zbrala poguma odidi k psihologu a lahko recem da je vcasih tisti občutek se vedno prisoten, sem se zacela veliko bol druziti z prijatelji ki pomenijo ogromno in ko sem z njimi je občutek veliko boljši kot pa obcutek katere koli droge a tukaj spet pride problemcek ker smo hengali tak usak dan in zdaj manj in se mi zdi da se z mano druzijo kr tak. ceprav vem da to ni res ker smo res dobri prijatelji in smo skupaj doziveli res veliko lepih trenutkov in ustvarili toliko spominov in zaradi njih sem vesela da sem se ziva, so mi pomagali dvignit mojo samozavest in nevem kako naj neham tako razmislat ker vem da ni res samo nevem kako naj sprejmem to "prijateljsko ljubezen" ker pac se vedn vrjamem v to da si je ne zasluzim. vem da mi pri tem lahko pomaga le psiholog a nevem kako naj grem tja ker vem da si zasluzim pomoc ampak ko zacnem prevec razmisljati spet mislim da bo vse en dan slo in enostavno nevem kako.

najlepse vam hvala.