Chat fmy

Pozdravljena,

svetovalka je prejela tvoje vprašanje in bo odgovorila, kakor hitro bo lahko. Naši svetovalci odgovarjajo na prostovoljni bazi, zato včasih lahko traja nekoliko dlje, da odgovorijo, še posebej med prazniki. Vedi pa, da se trudimo, da vsak dobi odgovor čim hitreje. Hvala za strpnost.

Prijazen pozdrav iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Naj se ti najprej opravičim za pozen odgovor. Obremenjuje te torej poseg staršev v tvojo zasebnost, predvsem izpostavljaš svojega očeta. Posegi v zasebnost se kažejo kot prihodi v sobo ter brskanje po predalih. Obema si že povedala, da ti je to neprijetno, vendar se na to ne ozirata preveč. Zanima te kako naprej.

Pri 16 letih je potreba po zasebnosti normalen in zdrav del odraščanja. Sama torej ne počneš ničesar narobe, sta pa v tem primeru najverjetneje v konfliktu tvoja potreba po zasebnosti ter potreba staršev po skrbi in nadzoru. Takšno vedenje staršev pogosto izhaja iz strahu in občutka odgovornosti, ne nujno iz nezaupanja ali slabih namenov. Kljub temu pa to ne pomeni, da moraš svojo potrebo po zasebnosti potlačiti.

Čisto primerno je, da se poskusiš ponovno pogovoriti o nekaterih mejah, ki bi jih lahko postavili. Meje naj bodo realne in konkretne, na primer dogovor o trkanju ali o tem, da se brez razloga ne pregleduje osebnih stvari. Smiselno je, da meje poskušaš postaviti mirno in izven konflikta, ne v trenutku, ko si prizadeta ali jezna. Namesto vztrajanja pri “pravici do sobe” je učinkoviteje govoriti o tem, kako se ob takšnih vstopih počutiš – da ti je neprijetno, da se počutiš nezaupljivo obravnavano in da te to zapira vase. To imenujemo tudi »jaz stavki«, ki so način sporazumevanja, s katerimi povemo, kako se mi počutimo, brez obtoževanja druge osebe. Z njimi razlagamo svoj notranji odziv na neko vedenje. Običajno vsebujejo informacije o tem, kaj se zgodi, kako se ob tem počutimo in kaj potrebujemo. V tvojem primeru bi morda v poštev prišlo kaj takega: »Ko prideš v mojo sobo brez trkanja ali brskaš po mojih stvareh, se počutim neprijetno in imam občutek, da mi ne zaupaš, čeprav nimam česa skrivati. Potrebujem nekaj zasebnosti, da se doma počutim varno in mirno.«

Čeprav se situacija morda ne bo takoj spremenila, to ne pomeni, da tvoje potrebe niso upravičene. Pomembno je, da ohraniš občutek lastne vrednosti, skrbiš za svojo notranjo mejo in veš, da se z odraščanjem tvoja samostojnost postopoma veča.

Upam, da ti je moj odgovor vsaj nekoliko v pomoč.

Lepo bodi,

Nika Koder, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Čisto točnega »govora« ti žal ne znam predlagati, niti ni to bistvo svetovanja. Bolj kot kaj točno boš povedala, je pomembno to, da se držiš pravil asertivne komunikacije, v katero spadajo tudi že prej omenjeni »jaz stavki«. Izhajaj iz sebe, razmisli kaj te najbolj teži in to poskušaj nagovoriti s temi načeli.

Seveda nikoli ne moremo predvideti, kako se bo druga oseba odzvala. Ni nujno, da bosta tvoje predloge takoj ali sploh sprejela. Če se ti zdi, da bi situacija postala neobvladljiva ali preveč čustveno naporna zate, se morda lahko odločiš za vključitev tretje osebe, ki bi pomagala navigirati pogovor. Seveda je pomembno, da je ta oseba nevtralna, torej da se ne bi postavila na nobeno stran in bi sliko videla bolj objektivno ter s tem pomagala pri razrešitvi težave in morebitnem sprejetju kompromisa. To bi bila lahko svetovalna delavka na šoli, druga odrasla oseba, ki ji zaupaš ali pa kakšen svetovalec v katerem izmed centrov, ki se ukvarjajo s svetovanjem – eden izmed takih je na primer svetovalnica Posvet, ki ponuja brezplačna svetovanja tudi družinam.

Upam, da ti bo moj odgovor v pomoč in vse dobro,

Nika Koder, mag. psihologije