bulimija?, ne morem vec

Odgovor svetovalke:

Draga Nš.

Opisuješ zelo tesnobno situacijo, iz katere, se ti zdi, da ni izhoda. Žal mi je, da se tako počutiš. Hudo je, ko ne zmoremo stiske prebroditi drugače kot s samotrpinčenjem. Nisi sama kriva - našla si nekaj, kar ti je bilo "pri roki". Zaenkrat deluje. Na dolgi rok pa ...

Globoko v sebi veš, praviš.

Kaj bi potrebovala, da bi se te globine bolj oprijela?

Okolje, v katerem živiš, ti zares ni naklonjeno. Ampak to ne pomeni, da ni rešitve. Si že govorila s kom, ki ti lahko pomaga urediti razmere? S šolsko svetovalno delavko, za začetek?

Verjamem, da v takih temnih trenutkih ne vidiš nobene učinkovite rešitve, ampak to ne pomeni, da jih ni. Ko nam na glavo "pade mrak", ne moremo videti. Ko se mrak razblini - in vedno se! - se pokažejo možne poti.

V ozadju tega, kar doživljaš, je predvsem klic na pomoč. Tvoji skrbniki, praviš, ga ne slišijo. Prav je, da poiščeš nekoga, ki te bo slišal. Zato smo tu različni svetovalci in strokovnjaki. In tu smo tudi mnogi, ki smo nekoč tudi sami bili v podobni situaciji kot ti. Vsa huda občutja in različni načini samotrpinčenja so začasne krize, ki jih velika večina prebrodi. Nekateri hitreje in bolj gladko, drugi bolj počasi, a vendarle. Vredno je!

Sporoči, kako želiš, da ti pomagam in kaj bi potrebovala, da se zgodi, zato da bi lahko naredila prvi korak ven iz svojega začaranega kroga.

Pošiljam ti še tole misel:

Mislim nate.

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja