Vprašanje:
Bulimija in sampodoba
Tema: Čustva, Motnje hranjenja, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Samomor, Stres in anksioznost
-
Tu
Tudi nekdo
Tudi nekdo
Objavljeno: 25 feb. 2023 22:11
Živjo!
Stara sem 17 let in obiskujem srednjo šolo. Že nekaj let se mučim s samopodobo in z motnjami hranjenja. V zadnjih 3 ali 4 letih se spopadam tudi z bulimijo. Lani sem se odločila za pomoč in sem o svojih problemih povedala svoji zdravnici ki me je napotila k psihijatrinji. Za nekaj časa mi je šlo na boljše a se cikl spet ponavlja in me je strah! Prejšnji mesec sem začela manj jesti in sem preskočila obroke prav tako pa sem začela več telovaditi in sem shujšala. Dobila sem tudi pohvale drugih, ki so podžgale mojo voljo po hujšanju. A zdaj sem spet pri tem ciklu da obsesivno štejem kalorije in imam napade anksioznosti po skoraj vsem kar pojem. Ob vikendih ali ko sem sama doma pa se ne morem obvladovati in pojem prevec nato pa bruham. Včasih imam samomorilne misli, ker se sovrazim ko spet bruham in me je grozno strah da bo na tehtnici visja številka in me sošolci ne bodo več marali. Želim si ozdraveti, biti srečna in uživati v hrani brez skrbi a se prav tako močno bojim, da bi se zredila res močno in si tega ne želim, samo ne bi pa rada še skrbela o kalorijah ker potem začnem pretiravati. Mislim, da ima moja mami prav tako bulimijo a tega ne prizna, slisim ko bruha in vidim vzorce prenajedanja ampak se o tem noce pogovarjati. Ker sem že starejsa bi rada mogoce tudi bila komu vsec a me ovira konstantno razmisljanje kako izgledam in kaj si drugi mislijo o meni in misel da nisem vredna in dosti lepa da bi imela fanta prav tako pa me je stram ker sem bolna in se pocutim ogabno. Sram me je ko jem pred drugimi. Se opravicujem za tako veliko skrbi in informacij, hvala za kakršenkoli odgovor, aja pri psihijatrinji se mi zdi da ne dobim pravih odgovorov oz. jih ne razumem in ji v živo neznam zares opisati svojih problemov.
lep pozdrav
-
Uredništvo
Sara Seršen
Objavljeno: 01 mar. 2023 08:42
Odgovor svetovalke:
Lepo pozdravljena!
Hvala za izkazano zaupanje in da si z nami delila svojo stisko. Vem, da ti ni lahko. Hkrati pa bravo za pogum in moč, da si si poiskala oz. si naprej iščeš pomoč!
Vsekakor te podpiram pri tem, da si si poiskala strokovno pomoč in da pri tem vztrajaš še naprej. Vem, da je včasih na terapijah lahko težko govoriti o sebi, o svojih težavah. Ampak, če želiš res prekiniti ta vzorec, ki se ti ponavlja in zgraditi zdravo samopodobi o sebi, je to prava pot. Najbolj pomembno je, da poskusiš priti do globljih vzrokov svojih težavah, jih ozavestiti, sprejeti in pozdraviti, kar lahko narediš s terapijami. Omenila si, da pri psihiatrinji ne dobiš pravih odgovorov oz. da ji ne razumeš ter da v živo ne znaš zares opisati svojih problemov. Tudi sama poznam situacijo, ko v svoji glavi razmišljaš o težavah in imaš lahko sam s sabo en zelo dolg monolog, kaj ti povzroča stisko, ko pa je to potrebno ubesediti na glas in povedati nekomu drugemu pa pride nekakšna blokada in komaj poveš stavek ali dva. Si mogoče kdaj poskusila s pisanjem dnevnika? Da si npr. vzameš 5-10 minut (če ti bo okej, lahko več) na dan in si v dnevnik zapišeš vse svoje misli, občutke, stiske. Nekaterim pomaga, da izlijejo svoje misli in čustva na papir. Ko boš šla potem naslednjič k psihiatrinji, si lahko pomagaš z dnevnikom in ji tako opišeš svoja čustva, če ti bo v redu, ji lahko daš kaj za prebrati, lahko pa pred obiskom sama doma napišeš na papir tisto, kar ji želiš povedati in jo prosiš, če si lahko prebere. Potem pa se začneta pogovarjati od tam naprej. Če karkoli pri psihiatrinji ne razumeš, naj te tudi ne bo strah vprašati oz. povedati, da tega ne razumeš. Ali mogoče poleg psihiatrinje obiskuješ tudi psihologa ali psihologinjo? V tebi najbližjem zdravstvenem domu se lahko v centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov (brez napotnice osebnega zdravnika) naročiš na obisk pri kliničnem psihologu, ki ti prav tako lahko pomaga s terapijami. Je pa zelo verjetno, da so, na žalost zelo dolge čakalne dobe. Če bi vam finančno doma zneslo, je tudi možnost obiskovanja samoplačniških terapij (tu bodi pozorna, da terapije izvaja strokovnjak, kot je npr. klinični psiholog). Brezplačna svetovanja pa drugače nudijo tudi v svetovalnici Posvet (http://www.posvet.org/kontakt), ki deluje na različnih lokacijah po Sloveniji.
V sporočilu si omenila tudi, da se ti včasih pojavijo samomorilne misli. Ko je stiska tako huda, so ti na voljo brezplačne telefonske linije, kjer ti bodo z veseljem prisluhnili in ti poskusili pomagati po najboljših močeh:
- 116 111 - TOM telefon, ki deluje vsak dan od 12. do 20. ure.
- 116 123 - Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik, ki deluje 24 ur na dan.
Lahko ti že sam pogovor pomaga razbremeniti stisko, vsaj v tistem trenutku. Še nekaj kontaktov kam se lahko obrneš, najdeš tu: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/.
Kar bi ti še svetovala je, da poskusi, kolikor gre, svoj čas zapolniti z dejavnostmi, ki te osrečujejo, v katerih se počutiš dobro in lahko prispevajo k boljšemu počutju. Če bi ti za omilitev kakšne stiske pomagalo, lahko na spletu poiščeš tudi kakšno vodeno meditacijo. Ni potrebno meditirati pol ure ali več. Lahko je dovolj 5 ali 10 minut, da nekoliko zadihaš, preusmeriš misli, sprostiš nekaj tesnobe. Ali pa če bi ti ustrezale kakšne dihalne tehnike, npr.:
a) Globoko dihanje - lahko poskusiš tehniko, da 4 sekunde vdihuješ, potem za 4 sekunde zadržiš dih, 4 sekunde izdihuješ, 4 sekunde počakaš in potem nekajkrat to ponoviš.
b) Izmenično dihanje – z enim prstom si zamašiš levo nosnico in vdihneš skozi desno, potem z drugim prstom zamašiš desno nosnico in izdihneš skozi desno nosnico. Potem skozi desno nosnico spet vdihneš, nato zamašiš desno nosnico in izdihneš skozi levo ter to ponoviš npr. 10x (posnetek za lažjo predstavo: https://www.youtube.com/watch?v=dkrhVYEzoV8).
Mogoče ti lahko nekaj dodatne moči vlije tudi, če bi si prebrala kakšno zgodbo osebe, ki se je prav tako soočala z motnjami hranjenja in premagala to težavo. Ena takšnih zgodb je zgodba Anje Baš (https://anjabas.si/knjiga/). Mogoče ti bo ob branju nekoliko lažje, ker boš videla, da res nisi sama, lahko boš ob branju dobila občutek, da te nekdo zares razume. Če pa bi ti knjiga začela spodbujati kakršne koli neprijetne občutke, pa opusti branje. Tudi ne primerjaj vajini zgodbi, ker ima vsaka svojo zgodbo.
Te tehnike ti lahko pomagajo omiliti določene stiske v tistem trenutku. Dolgoročno in tudi za tebe ter tvoje zdravje najbolje pa je, da poskusiš čim bolj vztrajati s terapijami.
Omenila si tudi, da pri mami opažaš podobne težave, ampak da se o njih noče pogovarjati. Težko je, ko je tebi ljubljena oseba v stiski, ampak zavrača tvojo pomoč. Poskusi biti do mame čim bolj razumevajoča, mogoče lahko kdaj poskusiš z njo spregovoriti o svojih občutkih, svojih misli, kaj se tebi dogaja. Jo povprašati, če se je morda njej kaj podobnega dogajalo. Daj ji vedeti, da jo imaš ne glede na vse, še vedno zelo rada, da ji stojiš ob strani in da, če rabi pomoč, ji boš pomagala, kolikor boš lahko. Poskusiš lahko izhajati iz sebe, kaj si ti potrebovala, da si se odločila poiskati pomoč oz. kako so tebi drugi najbolj pomagali. Vedi pa, da nisi odgovorna za težave tvoje mame.
Bom tu zaključila moj odgovor, da ne bo predolg. Upam, da ti bo kakšen nasvet pomagal. Če še karkoli potrebuješ, smo tu za tebe. Pogumna in močna si in zaslužiš si biti srečna. Vztrajaj in verjamem, da ti lahko uspe!
Pošiljam ti en močan objem,
Sara Seršen, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Tu
Tudi nekdo
Tudi nekdo
Objavljeno: 02 mar. 2023 18:17
Pozdravljeni,
najlepša hvala za Vaš odgovor. Hvala za nasvete, vsekakor jih bom preizkusila. Dnevnik se mi zdi kot odlična ideja, ki sem jo sicer kot majhna prakticirala ampak nekako ne posvetim temu dosti časa in pozabim. Zadnje čase veliko berem tako, da bom poiskala tudi kaj gradiva o teh zadevah. Nevem če vas zanima ampak zadnje par dni mi je bilo s hrano lažje in upam, da bo šlo počasi spet na boljše. Danes, ko sem si pripravljapa zajtrk prvič po dolgel času nisem imela skrbi, ker sem več pojedla. Dnevi so taki megleni tako da s počutjem še ni prav vrhunsko ampak se družim s prijatelji kar mi pomaga. Za nasvete glede mami pa bom probala. Sicer je kar težko saj sem včasih jezna na njo, da si ne želi pomagati a vem kako je to težko pri bulimiji in da bi morala biti z njo bolj potrpežljiva saj ona ni sovražnik. Včasih jo krivim za svoje probleme čeprav je tudi ona človek, ki ni popoln. Vsekakor se bom potrudila! Hvala še enkrat in lep pozdrav!
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.