bulimija, anoreksija

imam kar nekej poskusov bruhanja za sabo, a nikol nism zares mogla izbruhat. Gre tukej za bulimijo, tut če nism nikol nč izbruhala, ampak samo probavala? Al gre lahk tukej za anoreksijo, ker spuščam obroke in se tehtam vsak dan in si tut zapisujem svojo težo v dnevnik in si res želim shujšat še bolj, rada se pogledam v ogledalo in vidim svoje suho telo, da kosti (rebra) iztopajo ven in pa zadej hrbtenica. Ne vem zakaj mi je to všeč ampak mi je. Mogoče ne gre tukej ne za bulimijo, ne za anoreksijo ampak so nek način samopoškodovanja, da se s tem uničujem. Sej poleg tega se tut režem pa mam dost samomorilnih misli, mam že tut nek načrt kako bi ga nardila, vendar nisem še tak deleč da bi ga dejansko šla narest. Moj itm je nekje 17. Slabo se počutim ves čas, velika praznina je v meni. Diagnosticirano imam mejno osebnostno motnjo že nekaj let, ne vem a zarad tega vse to delam, da me ne bi ljudje zapustil, se mi zdi da se delam neko žrtev, da sem najbolj boga, ker le takrat dobim pozornost in je ljudjem mar in mi želijo pomagat in takrat se počutim najbolš ko se ukvarjajo z mano. Sploh ne vem kako bi se tega rešila, ampak vem da nočem nehat, ker potem bi bila nula in mi noben ne bi več pomagal, ker bi bla zdrava in ok, tega si pa ne želim. Kakšno mnenje imate vi glede na moj zapis? Prosim za odgovor čimprej!!!<3

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zastavila to vprašanje.

Menim, da gre za neko vrsto motenj hranjenja v smislu kontroliranja hrane, kalorij, vnosa in kilogramov (z bruhanjem ali brez). Ker hkrati opisuješ samopoškodovanje, samomorilne misli, občutke, načrt in tudi mejno osebnostno motnjo, gre za precej kompleksno osebnost in duševno stisko. Vse opisano tudi dobro pojasni željo po tem, da bi ostala bolna in v vlogi žrtve, saj kot si sama opisala, ne želiš biti zdrava, saj bi potem izgubila pozornost in pomoč ljudi, za katere želiš, da ti ju dajejo. To je ena izmed lastnosti mejnih osebnostnih motenj, torej da se druge ljudi 'uporablja' za zadovoljevanje svojih potreb. Zato se temu tudi reče motnja, saj nekdo, ki te motnje nima, drugih ljudi ne 'izrablja' zase, ampak zna na zdrav način dobiti pozornost, ljubezen in pomoč.

Tukaj gre tudi za nezdrave vzorce razmišljanja, saj če ti drugi ljudje ne bi pomagali, ne bi bila zaradi tega nula, ampak bi lahko sama (ob pomoči zdravljenja in terapij) dobro funkcionirala in bi sama sebi  izpolnjevala svoje potrebe in želje. Odrasel človek namreč ne rabi drugih ljudi za dosego svojih želja, ampak jih le občasno prosi za pomoč; ni pa njegovo počutje in razpoloženje konstantno odvisno od drugih (kot pri mejni motnji). Kot omenjeno zgoraj, to je del nezdrave osebnosti in je zato nenamerna, jo je pa mogoče zdraviti in se z njo bolj ali manj uspešno spoprijemati. Težava te motnje namreč je, da se ljudje slej kot prej naveličajo biti izkoriščani in manipulirani, zato odidejo – kar pa je ravno obratno od tega, kar si ljudje z mejno osebnostno motnjo želijo.

Slabo se počutiš tudi zaradi tega, ker v telo ne prihaja dovolj zdrave hrane, zato je telo posledično precej shirano. Če ni dovolj hrane, tudi psiha ne deluje optimalno, skupaj z mejno osebnostno motnjo pa se vse skupaj še poslabša. In tako se lahko ves čas nehote vrtiš v začaranem krogu.

Najboljša možnost zate bi bila psihoterapija, kjer bi predelovala simptome osebnostne motnje, se učila soočanja z izzivi na zdrav način (brez izkoriščanja drugih), soočanja s težkimi občutki in samomorilnimi mislimi, soočanja z željo po popolni kontroli vnosa hrane. Vse to sicer ni lahko, je pa lahko relativno uspešno, če se odločiš, da želiš na tem delati in če se odločiš, da boš svoje potrebe in želje zadovoljevala sama.

Priporočala bi ti obisk Centrov za duševno zdravje odraslih - obstajajo na večih lokacijah po Sloveniji, klikni na spodnji link, da vidiš, če je katera blizu tebe, potem pa jih lahko pokličeš in se naročiš. Za to ne rabiš napotnice: https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/odrasli/#seznam

Ti centri so optimalna začetna rešitev, saj imajo time večih strokovnjakov: psihiatra (če bi rabila medikamentozno zdravljenje), psihologe in klinične psihologe. Oni bi ti lahko potem tudi svetovali kako in kaj naprej (če bi za zdravljenje motenj hranjenja izbrala hospitalizacijo, ki je najboljša rešitev za tovrstne težave, ali pa recimo Svetovalnico Muza).

Upam, da ti zgoraj napisano vsaj malo razjasni stvari in te opogumi za odločitev za iskanje strokovne pomoči, ki bi ti jo res toplo priporočala.

Želim ti vse dobro.

Srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

HVALA VAM ZA TAKO JASEN ODGOVOR, res mi pomeni, da ste si vzeli čas in razložili vse. Zdaj mi je veliko bolj jasno zakaj to počnem. Ampak vrjetno bom še nekaj časa izbirala to, ker mi je všeč ta pozornost. Ne znam še obvladovati motnje, zato jo morem najprej sprejeti, da bom mogoče nekoč hotla bit bolše. Hvala še enkrat:)

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena. 

Tudi ok, samo da veš, da smo zate tu, če bi še rabila pomoč, in da veš, da imaš na voljo številne vire pomoči, ko boš pripravljena na spremembe. 

Se pa popolnoma strinjam s tabo, sprejemanje motnje je najpomembenjši prvi korak. 

Želim ti vse dobro :) 

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Bi bilo možno da mi posredujete kakšne linke, kjer so psihoterapevti, ki so usposobljeni za ljudi, ki imajo MOM, namreč se mi zdi da ni vsak navaden terapevt zmožen tega... res bi lepo prosila, da mi daste dokaj natančne informacije, ker bi rada šla, ampak vem da niso vsi ok za to motnjo "zdravit". Ali pa če mi daste kak naslov in se potem tam pozanimam če poznajo koga. Hvala lepa