Bolezen

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena!

Anoreksija nervoza je motnja hranjenja, za katero je značilno moteno zaznavanje oblike in teže svojega telesa, ki ga spremlja skrajen strah pred pridobivanjem telesne mase. Posamezniki z anoreksijo imajo pomembno nižjo telesno težo kot je pričakovana za njihovo starost in višino. Da bi preprečili pridobivanje telesne teže ali pa izgubili še več kilogramov, stradajo (strogo nadzorujejo vnos kalorij) ali pa se pretirano ukvarjajo s fizično aktivnostjo. Anoreksija pogosteje prizadane ženske kot moške (9:1), čeprav še zdaleč ni res, da imajo lahko anoreksijo le ženske. Za nastanek anoreksije poznamo več dejavnikov tveganja, ki osebo naredijo bolj občutljivo za motnje hranjenja. K anoreksiji so bolj nagnjeni mladostniki, osebe, ki so imele v otroštvu čezmerno telesno težo in osebe z družinsko zgodovino motenj hranjenja. K razvoju anoreksije lahko pripomore tudi pozitiven odziv okolice na izgubo kilogramov, medijske podobe lepotnih idealov ter nekateri poklici (npr. manekenka in balerina). Motnja hranjenja se lahko pojavi tudi po negativnih življenjskih dogodkih kot je izguba pomembne osebe (npr. zaradi ločitve ali smrti), selitev ali stresna menjava šole ali delovnega mesta.

Anoreksijo lahko prepoznamo po naslednjih simptomih: zavračanje hrane, socialni umik, zanikanje lakote, pretirano ukvarjanje s hrano, razdražljivost, težave s koncentracijo, čezmerna telesna vadba, uporaba dietnih izdelkov, nezanimanje za spolnost, lahko tudi odsotnost čustev ali depresivnost. Seveda ni nujno, da bo posameznik z anoreksijo kazal vse omenjene simptome; pri nekaterih se pojavi več, pri drugih pa manj simptomov, lahko se pojavljajo tudi v nekoliko drugačnih oblikah.

Motnja hranjenja se velikokrat razvije neopazno, sprva lahko osebe poskušajo izgubiti nekaj kilogramov, s čimer želijo izboljšati samovrednotenje in lastno samopodobo. Pri tem izhajajo iz osebnega prepričanja, da bodo uspešnejši in bolj vredni, če bodo vitkejši. To se nato nadaljuje z občutkom, da so zares pridobili na vrednosti, saj jih drugi hvalijo, ker jim je uspelo izgubiti nekaj kilogramov. Posledično s hujšanjem ne prenehajo, ampak se še naprej držijo restriktivne diete, to pa jim začasno pomaga odriniti občutek manjvrednosti. Hrana in prehranjevanje kmalu postaneta pomembnejša od vsega drugega: pojavi se pretirano ukvarjanje z lastno težo in postavo, omejevanjem kalorij in dietami. Osebe z anoreksijo se pogosto začnejo izogibati dogodkom in druženjem, na katerih je prisotna hrana, raje namreč jejo same, ko se lahko izogibajo vsem visokokaloričnim živilom in uživajo izredno majhne količine hrane. Prav tako ne izgubijo apetita, ampak v resnici nenehno mislijo na hrano: pogosto zbirajo kuharske recepte in zelo rade kuhajo za druge. Same pa se hrane največkrat niti ne dotaknejo zaradi strahu, da se bodo zredile.

Posameznik z anoreksijo se duševne motnje največkrat ne zaveda ali pa traja zelo dolgo, da si prizna, da ima motnjo hranjenja. Najverjetneje pride do tega zaradi izkrivljenega zaznavanja, ki je znak dismorfije, in pomeni, da se kljub izredni vitkosti, osebe z anoreksijo še vedno vidijo kot predebele. Pri tem ne gre za napačno prepričanje, ampak za motnjo zaznavanja - ko se pacienti pogledajo v ogledalo, vidijo celotno telo ali pa dele telesa (npr. boke, stegna) popačeno.

V akutni fazi anoreksije, če je zaradi restrikcije kalorij in zavračanja hrane ogroženo življenje bolnika, je potrebna hospitalizacija. V času hospitalizacije je oseba z anoreksijo pod budnim nadzorom zdravnikov in medicinskih sester pri vsakem obroku, iz bolnišnice pa je odpuščena, ko pridobi zadostno število kilogramov, da njeno življenje več ni ogroženo. Na zaprtem oddelku je pacient v stalnem spremstvu medicinske sestre, udeležuje se individualnih in skupinskih terapij, redno se ocenjuje napredek in telesna masa. Če ali ko življenje pacienta ni (več) ogroženo, se za zdravljenje priporoča redna psihoterapija, ki je velikokrat dolgotrajna in večletna. Anoreksijo je nujno zdraviti ne le zaradi neposredne življenjske ogroženosti, temveč tudi zaradi drugih zdravstvenih zapletov, npr. upočasnjevanja presnove, zmanjšanja kostne gostote, resne srčne motnje, izgube menstruacije, omedlevic in odpovedi ledvic. Vsi ti zdravstveni zapleti lahko prav tako vodijo v smrt. Za anoreksijo značilno tudi, da je nezdrav odnos s hrano le pokazatelj nekih globjih čustvenih in osebnostnih težav. Torej v psihoterapiji velikokrat poskušamo dostopati do povezanih duševnih težav in stisk, ki jih oseba premaguje.

Upam, da sem odgovorila na tvoja vprašanja. Če te zanima še kaj, pa nam kar piši.

Lep pozdrav,
Ajda Novak, dipl. psihologinja (un)