bolecina v srcu

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Hvala za zaupanje in da si se po nasvet obrnila na našo spletno svetovalnico. Življenje ni vedno enostavno in pridejo trenutki, ko potrebuješ pomoč. To ni znak šibkosti, ampak zrelosti in modrosti, da veš, da ne zmoreš sama in si pripravljena sprejeti pomoč. Ko se obrnemo po nasvet oz. pomoč, gremo pravzaprav po MOČ – po moč, da se soočimo s svojimi stiskami in težavami in se začnemo z njimi spoprijemati. Napisala si, da se soočaš s samomorilnimi mislimi ter da te boli srce zaradi fanta. Odgovorila ti bom in podala nekaj nasvetov – ne samo kot psihologinja, ampak tudi kot mama in poročena žena.

Napisala si, da se že nekaj časa soočaš s samomorilnimi mislimi in da opažaš, da že od majhnega nehote stvari jemlješ zelo osebno. Bolj natančno nisi napisala, kakšne so te misli in zakaj meniš, da so se pojavile. Ko se ljudje znajdemo v stiski, se včasih zgodi, da je ta stiska tako velika, da nekako prevzame vse naše razmišljanje in čustvovanje, da se vse zdi črno in brez upanja in pomislimo celo na samomor. Včasih so te misli samo trenutne in hitro minejo, včasih pa kar vztrajajo, se ponavljajo in privedejo do tega, da oseba v stiski začne načrtovati samomor ali ga celo poskusi narediti. Tega sicer sama nisi napisala, zato upam, da tvoje samomorilne misli niso tako močne.
Kadar se s svojimi učenci pogovarjam o samomorilnih mislih ali samomoru, jim vedno povem, da so dragoceni. In tudi zate trdno verjamem, da si dragoceno dekle in da je svet zaradi tebe lepši in boljši. Mogoče tega sedaj ne čutiš in ne verjameš, ampak jaz sem prepričana, da si dobro dekle, da si na tem svetu s prav posebnim poslanstvom, da si edinstvena in dragocena, da te nihče ne more nadomestiti. Razumem, da pri svojih mladih letih mogoče tega sama še ne vidiš, ampak spodbujam te, da zaupaš in ne izgubiš upanja. Včasih je življenje res težko in se počutiš kot sredi nevihte, ampak nobena nevihta ne traja večno, vedno mine in potem posije sonce.

Kljub temu pa bi bilo tebi v korist in podporo, da bi se z nekom o tem pogovorila. Lahko tudi s kakšno prijateljico, še bolje pa, da z odraslo osebo. Razmisli, komu bi lahko zaupala – staršem, kakšni profesorici ali profesorju, nekomu v šolski svetovalni službi? Sam pogovor o stiski oz. težavi še ne pomeni, da bo le-ta kar izginila. Bo pa pogovor pomagal tebi, da stiske ne boš nosila sama, da boš imela občutek podpore, da boš mogoče na svojo težavo pogledala še z drugega vidika ter da se boš skupaj z drugo osebo aktivno lotila spoprijemanja in reševanja težave ali pa, da bosta skupaj našla način, da boš svojo stisko lažje prenašala.
Nekaj dobrih nasvetov o soočanju s samomorilnimi mislimi ponuja tudi spletni portal Živ?Živ! in si jih lahko prebereš tukaj: https://zivziv.si/razmisljam-o-samomoru/
Tukaj pa je seznam brezplačnih telefonov in svetovalnic, na katere se tudi lahko obrneš: https://zivziv.si/sos/

Tako, pa sva že pri tvoji nesrečni ljubezni. Napisala si, da te je pred tremi meseci pustil fant, s katerim si se dobro počutila in si bila prepričana, da se boš z njim poročila. Sedaj pa te boli srce, včasih ne moreš normalno dihati in ve veš, kako ti bo to uspelo preživeti. Žal mi je, da se ti je to zgodilo in ti na daljavo pošiljam en velik objem. Bi rekla, da te deloma kar razumem, saj sem tudi sama doživela nekaj podobnega. Veš, večina med nami tekom življenja doživi eno ali več nesrečnih ljubezni – tudi to je del odraščanja in del poti, ki (lahko) vodi do srečnega zakonskega življenja. Si predstavljam, da trenutno tega ne doživljaš tako in tudi sama sem kot najstnica ob takih modrostih moje mami (in drugih starejših) zavijala z očmi.

Spomnim se, da sem bila na začetku srednje šole zaljubljena v enega fanta in sem si predstavljala, da se bova poročila ter celo koliko otrok bova imela in kakšne službe bova imela. On pa seveda ni bil zaljubljen vame in sem nesrečno zaljubljena zakorakala v študentska leta. Tam sem spoznala drugega fanta in zdelo se mi je, da bi lahko bil pravi, a zaradi različnih vrednot in življenjskih ciljev nisva postala par. Zdel se mi je tako krasen, a si ni želel ne poroke in ne otrok. Verjetno si lahko predstavljaš, da sem imela strto srce. Hkrati pa je v tistem obdobju zaradi raka umrla še moja najboljša prijateljica. Zato te razumem, saj sem tudi sama doživljala, da me boli srce. Mogoče se sliši dramatično, ampak zaradi nesrečne ljubezni ali žalovanja, nas res lahko boli srce; zaradi čustvene bolečine res lahko doživljamo telesne bolečine. V tistem času mi je pomagalo, da sem o tem, kar sem doživljala, govorila s svojimi prijatelji in starši, da sem pisala dnevnik, pa tudi, da sem se še naprej ukvarjala s študijem in hobiji. Čeprav se mi je takrat zdelo nemogoče, sem fanta prebolela in kmalu povsem nepričakovano spoznala svojega bodočega moža – in po skoraj dvajsetih lahko rečem, da je še bolj pravi zame, kot sem si sploh lahko predstavljala.

Spoprijemanje z nesrečno ljubeznijo je tudi neke vrste žalovanje, saj gre za »izgubo« osebe. Predvsem pa gre za izgubo vseh želja, pričakovanj in načrtov za prihodnost. Tako kot pri žalovanju je ta proces na začetku bolj intenziven, sčasoma pa bolečina postane manjša in se nekako naučiš živeti z njo. Čeprav ti je sedaj še hudo, se mi zdi vseeno zelo lepo zate, da si imela fanta in upam, da boš sčasoma zmogla na vajin odnos pogledati s hvaležnostjo. Hkrati pa boš sčasoma lahko na vajin odnos pogledala tudi malo bolj kritično. Praviš, da si se edino ob njem počutila dobro in da si mislila, da se boš z njim poročila. Verjetno je bil dober fant in sta imela lep odnos in iz tega si pridobila izkušnje – sedaj verjetno bolj gotovo veš, kaj pričakuješ od bodočega fanta, česa si želiš v odnosu, katere vrednote so ti pomembne in na čem želiš graditi skupno življenje. In obratno – mogoče ti nekatere stvari v vajinem odnosu niso bile všeč in sedaj prav tako veš, česa si ne želiš oz. kaj si v prihodnjem odnosu želiš narediti drugače. Zdi se mi zrelo od tebe, da že sedaj v mladostništvu razmišljaš, da bi se nekoč rada poročila. Zakonsko življenje je lahko zelo lepo in izpolnjujoče, ampak da je tako, se morata oba, mož in žena, truditi in skupaj graditi odnos ves čas, ne samo v času skupne hoje.
Žal mi je, da te je fant, za katerega si gojila celo upe o poroki, zapustil. Razumem, da si bila prepričana in imel občutek, da je pravi zate. Ampak če on tega ni čutil, potem žal temu ni tako in kljub vsej bolečini, ki jo čutiš, je po mojem mnenju edina rešitev, da to sprejmeš. Žal je včasih v življenju tako, da odnosi niso taki, kot si jih želimo. In ne glede na naše želje, drugih ne moremo prisiliti, da bi nas imeli radi – to je njihova odločitev. Kljub temu pa zaupaj in ohrani upanje, da je nekje fant, ki te bo imel neskončno rad in ti njega in bo postal tvoj mož.

Skrbi te, kako boš to preživela. Nekaj časa bo še trajalo, da se bo bolečina, ki jo čutiš umirila.
Če te zelo skrbi zaradi srca ali dihanja, se lahko obrneš tudi na svojega zdravnika. Kadar imaš težave z dihanjem, ti lahko pomagajo preproste dihalne vaje – npr. da globoko vdihneš in zraven šteješ do 3, potem zadržiš dih in šteješ do 2, nato pa počasi izdihneš in šteješ do 4; to ponavljaš, dokler se ne umiriš. Sicer pa so zelo koristne tudi vaje iz čuječnosti (čuječnost je znanstveno utemeljena metoda meditacije, ki nima nobene duhovne podlage). Več o tem in različne vaje lahko spoznaš tukaj: čuječnost

Po mojih izkušnjah pa ti lahko v obdobju, ko prebolevaš fanta, pomaga več stvari: da se pogovarjaš o tem z nekom, ki ti je blizu; da pišeš dnevnik; da skrbiš za dovolj gibanja, spanja in zdravo prehrano; da vsak dan narediš vsaj eno stvar, ki te veseli; da hodiš v šolo in se ukvarjaš s svojimi hobiji ipd.
Tako kot za večino težav, pogovor pomaga, saj lahko z nekom deliš svoje breme – hkrati pa tudi spoznaš, da imajo drugi podobne težave in vidiš, da nisi edina. Pa še kakšen objem dobiš in daš, kar je tudi blagodejno.
Pisanje pomaga, saj te »prisili«, da svoja čustva ubesediš in jih s tem tudi umiriš in na dogajanje v sebi lahko pogledaš malo bolj razumsko. Pri pisanju dnevnika se lahko odločiš, da boš poleg svojega doživljanja razhoda s fantom vsakič napisala tudi nekaj dobrih stvari, ki so se ti tisti dan zgodile oz. nekaj, za kar si hvaležna. Ta praksa hvaležnosti se mogoče zdi zelo enostavna ali celo »brezveze«, a je zelo koristna, saj usmeri naše misli na dobre stvari, jih uravnoteži (da niso samo črnoglede misli). Hkrati pa že tekom dneva usmerja tvoje misli k iskanju hvaležnosti, daj veš, da boš zvečer »morala« napisati nekaj, za kar si hvaležna. Ne gre za to, da ignoriraš ali zanikaš stvari, ki zaradi katerih si žalostna ali jezna, ampak da na svoje življenje pogledaš širše in bolj celostno. To je tudi ena izmed lekcij odraščanja – spoznaš, da hkrati lahko v svojem srcu doživljaš veselje in žalost; da se iz težkih preizkušenj lahko naučiš tudi kaj dobrega; da ni vse črno-belo.
Pa še en predlog imam glede pisanja. Lahko napišeš dve pismi (a ju seveda ne odpošlješ) – eno svojemu nekdanjemu fantu in eno svojemu bodočemu možu. Mogoče se zdi smešna naloga, a zelo pomaga (vsaj meni je).  V obe pismi lahko napišeš vse, kar ti leži na srcu – kar te boli, kar te jezi, kar te žalosti, kaj si želiš, kaj pričakuješ ipd. Pismo nekdanjemu fantu lahko potem tudi zažgeš (a pazi na požarno varnost!). Pismo bodočemu možu pa spravi – lahko ga tekom let še dopolnjuješ. Ko ga boš čez nekaj let ponovno brala, boš videla, kako se je tvoj pogled spreminjal, kako si dozorevala in rasla tudi ti. Hkrati pa je to tudi priložnost, da razmišljaš ne samo, kakšnega bodočega moža si želiš, ampak širše – kakšen (zakonski) odnos si želiš in kakšna želiš biti ti kot punca in kasneje žena. Kot si verjetno že sama spoznala, sta za dober odnos odgovorna oba. Zato se mi zdi koristno, da že v mladostništvu razmišljaš o tem, kakšna oseba v odnosu želiš biti in se trudiš za to (npr. da govoriš iskreno in odkrito, da si spoštljiva, da jasno izraziš svoja pričakovanja ipd.).
Ne glede na stiske ali težave, s katerimi se tekom življenja soočamo, je za nas koristno, da (če je le možno) skrbimo za dovolj spanja, gibanja, zdravo prehrano ter da izpolnjujemo svoje obveznosti (hodimo v šolo ali službo) in se ukvarjamo s hobiji. V času stiske je vse to še težje, ampak še bolj potrebno, saj nam zdravo življenje daje energijo, da se lažje spoprijemamo s težavami. Hkrati pa je v času, ko ne moreš vplivati na nekaj (npr. na izgubo), tolažilno, da pa lahko vplivaš na en drug del svojega življenja.

Za konec pa s teboj delim še misel, ki jo Christopher Robin izreče medvedku Puju (mogoče poznaš to zgodbo in risanko). Takole gre: »Zapomni si, da si pogumnejši, kot verjameš, močnejši kot izgledaš in pametnejši kot misliš.«

Kar pogumno, drago dekle, navijam zate!

mag. Katja Nastran, univ. dipl. psihologinja