Blokada čustev

Odgovor svetovalke:

Živjo!

Hvala, ker si nam pisala. Krasno je, da veš, da lahko stvari tudi komu napišeš, in ne, ni ti treba vsega povedati na glas, če ti je (trenutno) pretežko.

Najprej: nič ni narobe, če med pogovorom jokaš. Jok ni znak, da si šibka ali da ne znaš govoriti o svojih občutkih. Ko govorimo o nečem, kar nas zelo boli, nas čustva obvladajo in to “pride ven” kot jok. Ko se to zgodi nekaj časa jokamo, potem pa se telo umiri in je lažje povedati tudi tisto, kar smo želeli povedati. Ni ti treba čakati, da boš lahko o težkih stvareh govorila popolnoma brez joka.

Ker pa praviš, da te to moti, predlagam, da nadljuješ s pisanjem. Lahko napišeš pismo sebi – čisto iskreno, brez razmišljanja, ali je napisano »prav«. Lahko pa napišeš tudi nekomu, s komer bi se rada pogovorila, in mu ga potem pokažeš (ali pa ne). Ko boš enkrat težke stvari napisala, bo tudi govoriti lažje.

Narediva en majhen razmislek glede tenisa. Trenutno se ti zdi, da velja: »Če ne bom postala profesionalka, je bilo vseh sedem let zaman.« Ampak ali je res samo tako – ali obstaja še kaj vmes? 

Pri 14 letih ti nihče ne more zanesljivo povedati, ali boš nekoč profesionalna tenisačica. Tudi če se ti zdaj zdi, da ti ne bo uspelo, to še ni dokončna odločitev o tvoji prihodnosti. In: tvoja vrednost in vrednost sedmih let treninga se ne spremeni, če boš ali ne boš nekoč profesionalka. Verjetno si že gledala, kako je sestavljena pot do profesionalnega tenisa. Pa verjetno vidiš, da je veliko različnih varaiant, in da pri 14 letih še ni mogoče napovedati, kako se bo pot končala. Dovolj je, da trenutno  veš, kam bo vodil tvoj naslednji korak.

Pomisli še malo širše: kaj vse ti je tenis v teh sedmih letih dal? Kaj si se naučila, doživela, koga spoznala, kakšna si postala zaradi njega? In ali je možno, da je teh sedem let vrednih tudi, če se tvoja teniška pot ne bo končala tako, kot si si predstavljala? 

Ni ti treba zdaj odločiti, ali boš tenis nadaljevala ali ne. Najprej poskusi uporabiti en čisto preprost način razmišljanja (kot ga učimo vedenjsko koginitivni terapevti). Včasih nas ne prizadene samo to, kar se zgodi, ampak tudi misli, ki jih imamo o tem, kar se je zgodilo.

Razmisli in si napiši (spodaj je primer, potem pa naredi še po svoje)

SPROŽILEC: Razmišljam o svoji prihodnosti v tenisu.
MISEL: »Ne bom postala profesionalka. Vseh 7 let je bilo zaman. Z mano je nekaj narobe.«
POSLEDICA: Postane mi zelo težko, žalostna sem, jokam, zapiram se vase in se obremenjujem s svojo prihodnostjo v tenisu.

Potem pa se lahko vprašaš: “Ali je prva misel edina možna razlaga tega, kar se dogaja?”

Poskusi še malo razmisliti, poišči bolj uravnoteženo misel. Na primer: »Ideja, da mogoče ne bom postala profesionalna tenisačica me zelo boli, ker mi je tenis pomemben. Ampak to še ne pomeni, da je bilo vse zaman in da je z mano nekaj narobe. O tem, kaj želim s tenisom naprej, mi ni treba odločiti danes.«

Poskusi tako razmisliti še kakšno drugo stvar, da se malo navadiš na tak način, pa bo počasi postal tak način bolj domač.

Narediš lahko tudi en majhen korak v smeri pogovarjanja z drugimi: napiši, kaj te trenutno najbolj boli in kaj bi si želela, da bi drugi razumeli o tebi. Če zmoreš, potem ta zapis pokaži nekomu, ki mu zaupaš. Ni treba, da znaš vse povedati lepo, mirno in brez joka. Dovolj je, da začneš.

In mogoče boš ugotovila, da cilj ni, da se moraš čim prej nehati sekirati zaradi tenisa. Cilj je, da razumeš, kaj se s tabo dogaja, da nisi sama s tem in da lahko počasi ugotoviš, kaj si želiš naprej. Pa da so to pomembni življejski koraki ob katerih odraščaš v simpatično in ljubečo osebo :)

 

Lepo se imej in lahko še kaj napišeš,

Tina Jeromen, univ. dipl. psih.