Bivši fant

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Sliši se, da si trenutno čustveno v zelo težki situaciji. Razhodi, sploh ko gre za dolgotrajno zvezo, v katero smo vložili srce in čas, puščajo za sabo velik občutek praznine, zmede in notranjega nemira. Pomembno je, da si dovoliš čutiti to, kar čutiš - brez občutka krivde ali pritiska, da bi morala »že vedeti«, kaj je prav. Srce včasih potrebuje več časa kot razum. Ob tem pa razumem, da tvoj razhod ni »samo« razhod - tvoje breme je bilo še težje. Nosila si vlogo opore fantu, ki je doživljal izjemno bolečo izgubo. Lahko da so bila prisotna tudi čustva krivde, odgovornosti, mogoče celo tiha notranja dolžnost, da ga ne pustiš samega, ko mu je najtežje. In prav to lahko odnos še dodatno zaplete - ker se začneš spraševati, ali bi s tem, da greš, naredila krivico. A v resnici je tvoja odgovornost najprej do sebe - da tudi ti ostaneš psihično in čustveno zdrava, da te skrb za drugega ne potegne tako globoko, da izgubiš občutek, kaj sploh potrebuješ ti.

Iz tvojega zapisa je razvidno, da je bila vajina zveza na začetku zelo lepa, povezana in iskrena. Nato pa je prišla težka zunanja situacija. Ko pride do izgube, kot je smrt starša, gre človek skozi proces žalovanja, ki je zelo individualen. Nekateri si hitro opomorejo, drugi žalost nosijo s sabo mesece ali celo leta. Najpogosteje govorimo o t. i. fazah žalovanja - šok, zanikanje, jeza, pogajanje, žalost in sprejetje - vendar se ne odvijajo vedno v tem vrstnem redu in niso pri vseh enake. Nekateri se zataknejo v jezi ali otopelosti, drugi izgubijo stik z okolico. Žalovanje je globok proces, ki lahko močno spremeni človekovo razpoloženje, vedenje in tudi odnose z drugimi. Ko nekdo doživlja tako veliko izgubo, se pogosto zapre vase, izgubi iskrico, postane bolj razdražljiv ali umaknjen - kar si tudi ti opazila pri svojem bivšem fantu. Tvoje razočaranje, da ni bil več tak, kot prej, je povsem človeško, a hkrati je razumljivo tudi, da on v tistem trenutku ni zmogel več kot to.

Poleg njegove osebne izgube si doživljala še dodatne pritiske - nestrinjanje tvoje družine, skrivanje odnosa pred bližnjimi, napetosti med vama. Ko sta se razšla in nato ponovno dobila skupaj, si verjetno upala, da bo tokrat drugače - da bosta znala prebroditi pretekle rane. In sprva se je res zdelo, da se stvari obračajo na bolje. Vendar pa si hitro opazila, da se stari vzorci vračajo. To je pogosto - dokler globoke težave niso razrešene, se vedno znova vračajo, tudi če se zveza na novo začne. Zelo pomenljivo je, da si omenila, kako lepo ti je bilo z njim, ko sta bila sama, a v družbi je postal drugačen in se težje vključeval. To kaže, da je med vama sicer še čustvena povezanost, a hkrati tudi razlika v načinu doživljanja sveta.

Tvoj občutek, da stvari morda še niso dokončno zaključene, je povsem razumljiv. Marsikdo ob razhodu občuti notranji občutek, ki pravi, da to še ni konec. Pogosto pa ta občutek izhaja iz navezanosti, iz želje, da bi stvari bile takšne, kot so bile včasih, ko je bilo lepo. A tukaj se je dobro vprašati, kaj si zdaj, v tem trenutku, res želiš v partnerskem odnosu? Kako se želiš počutiti? In ali ti ta odnos to zares daje?

Če zdaj ostajata prijatelja, te spodbujam, da si iskreno odgovoriš, ali si na to res pripravljena - ali si sposobna biti prijateljica, ne da bi potiho upala, da bosta spet skupaj? Če ne, si lahko s tem podaljšuješ trpljenje in si otežuješ proces prebolevanja. Včasih je najbolj zdrav korak ravno to, da si vzameš nekaj popolne distance - ne kot izbris ljubezni, temveč kot način, da se znova najdeš.

Ozavesti, da ti ni treba vedeti, ali delaš prav ali narobe. Pomembno je le, ali to, kar počneš, podpira tvoje dobro počutje in notranji mir. Če v odnosu čutiš več bolečine kot miru, več dvoma kot zaupanja, potem ti telo in srce že sporočata, da potrebuješ nekaj drugega. :)

Če bosta nekoč znova skupaj, naj bo to zato, ker bosta oba v sebi razrešila stare rane, odrasla in se našla znova - kot novi osebi. Do takrat pa si daj dovoljenje, da najprej zaceliš sebe.

 

Objem

Cita Jenko, mag. psihologije