Binge in stradanje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

logično, da si po celotedenskem stradanju bila hudo lačna in si pojedla mnogo več, kot bi bilo za tisti dan potrebno pa še nezdrava hrana je bila. Kljub temu se zagotovo nisi zredila 3,5 kg. V telesu se je zadržalo nekaj več vode, ki jo boš kmalu zopet izločila.

Mučiš svoje telo! Takšno odrekanje hrani, je stres za telo in psiho. Če res ne zmoreš normalno jesti kot večina tvojih vrstnikov, razmisli, kaj te v to sili in poišči strokovno pomoč. Ne odlašaj predolgo, saj se bodo kmalu pokazale posledice na tvojem zdravju. Anoreksija je resna bolezen.

Vse dobro ti želim.

Lucija Gobov, dr. med., specialistka pediatrije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

glede na to, kako se preobremenjuješ s preštevanjem kalorij in kako te je strah, da bi se zredila, čeprav je tvoja teža že precej blizu spodnje meje še primerne prehranjenosti, se bojim, da že imaš motnjo hranjenja, ne glede kako se  ji reče. Lahko je tudi bulimija, če po prenajedanju bruhaš (tega se verjetno boji tvoja mama).

Če se ti zdi 1200 kkal visoka številka, imaš problem. Po priporočilih evropske agencije za varno hrano potrebuje 16-letno dekle, ki je zelo malo fizično aktivno, povprečno 2259 kkal na dan, za tiste, ki so zelo fizično aktivne, pa je priporočeno 2824 kkal. Ti bi se v začetku ob toliko kalorijah res malenkost zredila, da bi dosegla idealno težo. Kakorkoli, jej toliko, da teža ne bo več padala in predvsem jej zdravo, mešano prehrano, da boš imela vsa potrebna hranila za dobro počutje.

Praviš, da se bojiš poiskati pomoč in povedati mami. Mama te ima rada in ona je prva, ki ti želi pomagati. Pogovarjaj se z njo. Če tega ne želiš, se pogovori s svojo zdravnico.

Lep pozdrav

Lucija Gobov, dr. med., specialistka pediatrije

Odgovor svetovalca:

Draga Just me,

Super, da si se obrnila na nas!

Slišim, da se počutiš zelo ujeto v tem ciklu stradanja in prenajedanja (ki je oblika bulimije nervoze) in da se ti položaj zdi brezizhoden. Čutiš potrebo po ustrezni podpori bližnjih, a se ti zdi, da je s strani staršev ne dobiš. Gre za to, da pri motnjah hranjenja svojci zelo želijo pomagati, a se skupaj z osebo, ki trpi, počutijo nemočne. Včasih še bolj, ker ne razumejo, zakaj nekdo to počne. Doživljajo drugačno stisko, ki pa jo izražajo lahko tudi z jezo ali neodobravanjem.

Predlagam, da skupaj poskušava zastaviti načrt, kako si lahko pomagaš v tej situaciji, ki je vsekakor zelo neprijetna in ogroža tudi tvoje zdravje.

1. To, da se ti 300 kalorij na dan zdi veliko, ti govori glas motnje hranjenja, ki ga boš morala najprej začeti naslavljati. Lahko se začneš z njim dobesedno pogovarjati in mu odločno pojasniti, da so njegove predstave zelooo izkrivljene in, milo rečeno, zlobne. Ker si še mlada, imaš zelo dobre možnosti, da ga za vselej spodiš iz glave. Kaj bi mu povedala, če bi se naselil v glavo tvoje najboljše prijateljice?

2. Dejstvo je, da za normalno delovanje telesa in tvoje celotne osebnosti potrebuješ precej več kalorij na dan, sploh sedaj, ko si vstopila v intenziven telesni razvoj. Se pa na tvojem mestu ne bi ukvarjala s štetjem kalorij, ampak raje s celotno skrbjo za zdravje. Tudi na ta način lahko vzpostaviš občutek nadzora nad svojim življenjem, pa še mnogo bolj zdrav je: da imaš obroke redne (npr. 3 glavne in eno do dve malici, odvisno kako veliki so glavni obroki), da pri tem pozornost usmeriš na počutje (da se zadostno nasitiš in hkrati zadovoljiš s tem, kar ješ), da je to, kar ješ uravnoteženo (predvsem da uživaš dovolj beljakovin, zelenjave in sadja), da dovolj piješ (ne preveč – pol tega, kar popiješ sedaj bo povsem dovolj;)), da si najmanj zmerno telesno aktivna vsaj eno uro na dan (npr. hitra hoja, ples, jogging, kolesarjenje ipd.) in da spiš 9 ur na noč.

3. Motnje hranjenja so med seboj različne, se pa med sabo pogosto zelo prelivajo, tako ni toliko bistveno, katero imaš, ampak kako le-ta vpliva nate. Kot sama opažaš, vpliva nate zelo slabo. Če stradaš ( = uživanje manj kot vsaj 1500 kalorij na dan), je normalno, da te odnese v prenajedanje, ker telo potrebuje hrano, da živi. To je začaran krog, ki ga prekine samo odpoved stradanju. Veliko večino kalorij telo potrebuje zgolj zato, da te ohranja pri življenju, največ kalorij porabijo namreč različni telesni organi (možgani, srce, ledvice, jetra, prebavni sistem). Če jim dolgo odrekaš energijo, bodo postopno začeli odpovedovati in to ni hec!

4. Če že res želiš shujšati, zadostuje, da najprej sploh ugotoviš, koliko hrane na dan potrebuješ, da svojo trenutno težo vzdržuješ. Za ugotovitev tega si vzemi najmanj en mesec, ker teža v mesecu pri ženskah zelo niha in je bolje gledati neko povprečje v razponu do dveh kilogramov. Potem pa se odpovej zgolj majhnemu delu dnevne prehrane (npr. ena čokoladica manj ali zelenjavna priloga namesto pomfrija ob mesu) in počakaj spet en mesec, da vidiš, da se da zagotovo, a počasi shujšati tudi povsem brez stradanja.

5. Glede na to, da tehtaš manj kot 40 kg, močno dvomim, da imaš odvečno težo, prej obratno. Zato bi ti svetovala najprej posvet pri tvoji osebni zdravnici, da ti pove, kolikšna naj bi bila za tvojo višino in telesno sestavo najbolj primerna teža, potem pa to poskušaš počasi doseči. Pri tebi bo to potekalo zelo verjetno s povečanim vnosom hrane, predvsem v obliki beljakovin, da si okrepiš mišično maso. Ta je zelo pomembna za gibanje, moč, za zdrav razvoj kosti. Mišice pa imajo še dodaten plus: v mirovanju prav tako kurijo kalorije. :)

6. Če nisi že, poišči aktivnost, skozi katero boš lahko razvijala svoja zanimanja, vrednote, svoj smisel. Zgradi svojo identiteto na tem – in ne na brezveznih kalorijah in stradanju. Predvsem pa razišči, kaj je stiska v ozadju tega: Česa te je v resnici strah, ko te je strah rejenja? Kaj ti (navidez) daje tvoja motnja hranjenja? Zakaj čutiš, da moraš tako trpinčiti svoje telo? Ko si boš odgovorila na ta vprašanja, šele lahko začneš iskati načine, da jih nasloviš z bolj samosočutnimi oblikami vedenj.

7. V vsakodnevno podporo so ti lahko tudi profili na tik-toku ali instagramu, ki se posvečajo okrevanju po motnjah hranjenja (#edrecovery), v knjižnici imaš na voljo že kar nekaj odličnih knjig na to temo (priročnikov in izpovedi oseb, ki so premagale zlobni glas v glavi), vedno pa se lahko obrneš tudi na šolsko svetovalko, ki ti bo lahko priporočila morebitno dodatno strokovno podporo v tvojem neposrednem okolju. Tudi v družini lahko računaš na podporo, samo čas potrebujejo – tako kot ti.

Pogumno naprej! :)

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. soc. pedagoginja