babica

Pozdravljena.

Žal nam je, da na odgovor čakaš nekoliko dlje časa. Svetovalka pripravlja odgovor zate.

Prijazen pozdrav iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Angela!

Najprej oprosti za pozen odgovor. Hvala, da si počakala. 

Odnos med babico in vnuki je nekaj posebnega – babica ni ne mama in ne sošolka, je nekaj čisto posebnega. Pišeš, da je bila, ko si bila še mlajša, babica tvoja najboljša prijateljica. Predstavljam si, da si se ob babici počutila sprejeto in ljubljeno, da si ji lahko veliko zaupala, da te je znala potolažiti in ti svetovati, da sta se skupaj zabavali itn. Sedaj pa se je vajin odnos spremenil – na slabše. Razumem, da ti je težko in si žalostna.

Pišeš, da vidva z bratom opažata, da ima babica rajši mlajšo sestrično. Mami vama je dobro povedala, da nista vidva z bratom nič slabša od nje. Nadalje vama je poskušala razložiti, da zna babica bolje z mlajšimi otroci kot pa z najstniki. Predvidevam, da je vajina mami babičina hči in jo zato dobro pozna. Mogoče je to verjetna razlaga, mogoče babica res lažje naveže stik z mlajšimi otroci, z najstniki pa se ne zna dobro povezati. Zakaj je temu tako? Možnih je več razlag. Mogoče ima babica izkušnje s svojimi otroci, da se je z njimi lažje povezala, ko so bili mlajši in težje, ko so začeli odraščati. Mogoče zato babica sama zase verjame, da z najstniki »ne zna« in jo je na nek način strah, kako vzpostaviti stik s tabo in bratom. Ko otroci (ali vnuki) odraščajo, morajo na nek način odrasti tudi odrasli z njimi – odrasli morajo sprejeti, da se otrok v obdobju najstništva počasi spreminja v odraslo osebo; sprejeti morajo, da jih bo otrok vedno manj potreboval in bo postajal vedno bolj neodvisen in samostojen; sprejeti morajo, da bo otrok tudi kritičen do odraslih s svojem življenju in bo povedal svoje mnenje; sprejeti morajo, da je obdobje odraščanja tudi za otroka nepredvidljivo, naporno, da so njegova čustva včasih hitro spremenljiva kot aprilsko vreme; itn. Nenazadnje morajo z odraščanjem otrok sprejeti, da se sami starajo. Žal nekateri odrasli (starši ali stari starši) težko sprejmejo te življenjske spremembe oz. potrebujejo več časa. Možno je tudi, da ima tvoja babica slabo izkušnjo iz obdobja, ko je sama odraščala. Mogoče se je kot najstnica v družini počutila osamljeno in nerazumljeno. In odrasli včasih težko dajo svojim otrokom ali vnukom tisto, česar sami niso prejeli kot otroci ali mladostniki. Mogoče bi se o tem vidva z bratom ponovno pogovorila z vajino mami in bi skupaj našli pot, kako se povezati z babico.
Veš, odrasli smo odgovorni za odnos z otrokom. Verjamem, da ima babica tebe in brata rada, le da ima pri tem, kako se povezati z vama, neke ovire in zadržke. Ljudje se celo življenje učimo in spreminjamo, zato ni prepozno, in tudi vajina babica se lahko nauči, kako vzpostaviti dober odnos z odraščajočimi vnuki.

Kaj pa lahko naredita vidva z bratom? Najprej, da ne zamerita sestrični, saj ni njena odgovornost, kako se babica do nje vede. Naj ti zaupam, da sem žal tudi sama od svoje babice velikokrat slišala, kako je meni in ostalim vnukom rekla, da sem jaz njena najljubša vnukinja in je hvalila mojo pridnost in šolske uspehe. In to je bil vzrok za slabe odnose med nami. Hkrati pa sporočilo meni, da sem za babico dobra samo, kadar sem pridna in uspešna – nisem čutila, da me ima rada tako, kot sem, temveč samo, če bom dosegala njena pričakovanja. Razumem, da se vama zdi babičin odnos do sestrične neprimeren, ampak dolgoročno gledano tak odnos tudi za sestrično in babico ni dober. Pomisli – kakšen bo njun odnos, če sestrična ne bo več plesala baleta, če si spremeni frizuro, če se zredi itn.? Ne vemo, kaj nam bo življenje prineslo (lahko tudi kakšno bolezen ali nesrečo) in ni najbolj pametno, da svojo vrednost in vrednost drugih presojamo na podlagi zunanjih lastnosti. Odrasli (starši in stari starši) morajo vsakega otroka (in vnuka) sprejeti takega, kot je ter mu pomagati pri razvijanju sposobnosti ter ga vzgajati, da bo postal samostojna in odgovorna odrasla oseba. No, je pa to nekaj, o čemer bi bilo dobro, da se vajina mami pogovori z babico.

Kljub temu bi podala nekaj idej, kako se vidva z bratom lahko približata babici:

1) Lahko ji napišeta, kakšne lepe spomine imata nanjo (naredita lahko kozarec spominov – velik kozarec za vlaganje, ki ga lepo okrasita, napolnita z manjšimi listki, na katerih so napisani vajini lepi spomini).

2) Za babico in dedka lahko pripravita sliko z vašimi skupnimi fotografijami ali pa izdelata foto album oz. foto knjigo.

3) Z mami se lahko dogovorite za izlet z babico ali pa samo obisk, kjer bosta prisotna samo vidva brez sestrične.

4) Lahko zbereta pogum in babici povesta ali napišeta, da jo imata rada, kaj vama pomeni in da pogrešata povezanost z njo. Povejta ji, da kljub temu, da odraščata in se spreminjata, vajino srce ostaja enako. Da ob vseh spremembah, ki se vama dogajajo, potrebujeta občutek, da vaju ima rada, vama stoji ob strani in je v njenem objemu vedno dovolj prostora tudi za vaju. Da bosta šla lažje skozi življenje, če vesta, da nista sama, da sta poleg staršev z vama tudi babica in dedek. 

Napisala si, da te skrbi, da bi bil odnos z babico še slabši (da bi ti zamerila), če bi se o tem pogovorili. Iz tvojega pisanja res čutim, da ti je mar za dober odnos z babico. Verjamem, da te je strah, kako bo babica sprejela vajino pobudo. Ampak če nobena od vaju ne bo nič naredila, se vajin odnos ne bo mogel izboljšati. Zato te spodbujam, da se skupaj z mami in bratom preberete moj odgovor, se pogovorite in naredite načrt, kako z babico (in dedkom) zgraditi boljše odnose.

Želim ti lepo poletje! Bom vesela, če se še oglasiš in poveš, kako vam gre.

mag. Katja Nastran, univ. dipl. psihologinja