Vprašanje:
Ansioznost, ne zmorem več
Tema: Motnje hranjenja, Samopoškodbe, Stres in anksioznost
-
Li
Lilija
Lilija
Objavljeno: 30 sep. 2026 16:09
Pozdravljeni,
Res ne vem kako naj začnem pisati saj nikoli nisem iskala pomoči na tak način.
Sem 1. letnik splošne gimnazije in prehod v novo šolo mi je povzročilo velike težave. Zato moram začeti na začetku.
Jaz sem pred okoli 8 leti začela opažati znake tesnobe. Takrat še ni bilo tako hudo, ampak smo poiskali pomoč. Hodila sem (in še hodim) k psihologinji, vendar kakšnih 2x na leto, saj je samoplačniško in grem samo ko čutim da rabim pomoč in pogovor.
Že od začetka imam težave z napadi tesnobe/panike, ki sicer niso bili tako resni in niso imeli posledic cendar so se v zadnjem letu zelo okrepili. Imam jih parkat na dan do nekaj dni in velikokrat so tako močni da se več ne zavedam sebe (skoraj padem skupaj).
Nekje decembra so se pojavile težave s hrano, ker me je bilo strah požirati, torej fizičnega vzroka. Zdaj imam občutek da je 90% te stiske izginilo, ampak se je pojavila nova/hujša stiska. Imam velik strah pre kalorijami. Prekomerno jih porabljam in jih premalo zaužijem. Na začetku je bilo še obladljivo, zdaj mi je pa ušlo izpod kontrole. Čutim ogromno stisko pred hrano in če ne porabim vseh zaužitih kalorij.
Zaradi teh stisk s požiranjem in napadi sem z mamo poiskala pomoč v centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Zdaj hodim k kliničnemu psihologu in dietetiku (zaradi požiranja). Zelo težko mi je hoditi tja ker ne maram govoriti o svojih občutkih in dogajanju, pravtako me je pa strah da bi rekli kaj hujšega. Recimo naročena sem k psihiatru zaradi možnosti uporabe zdravil za lajšanje tesnobe, začeli me bodo tehtati v centru, grem na program coolkids...
Nočem da se to sliši narobe. Zelo sem hvaležna za pomoč, ker vem da je marsikdo nima pa jo potrebuje veliko bolj kot jaz, ampak vseeno so to moje stiske s katerimi se sama težko spoprijemem.
Po priporočilu psihologov sem šla do šolske psihologinje in bom hodila k njej. Dala mi je možnost prilagojenega načrta (ali kakorkoli se temu pove).
Ko sem bila mlajša sem dobila ne diagnozo, vendar smo se posvečali moji izgorelosti, ki nikoli ni bila bolje in trenutno se samo slabša zaradi vseh teh pritiskov v šoli.
Nimam več energije da bi nadaljevala. Zelo je težko. Začela sem se samopoškodovati, sicer se praskam do in ne morem ustaviti in se s škarjami rezati(vendar ne do krvi, samo da začutim bolečino.) Ne vem kaj je narobe z mano. Počutim se zmešano in butasto ker ne vem obladovati svojega telesa. Zelo velike stike mi povzroča šola in to, ali bom dovolj uspešna za študij.
Ne vem več naprej. Rada bi samo izginila. Rada bi ta se ta muka konča, saj ne smem pokazati svoje šibkosti, ker sem vedno tista nasmejana in pozitivna za vse druge v svoji družbi.
Hvala da ste to prebrali. Lažje je napisati svoje misli kot jih izgovoriti naglas.
Ali imate kakšne predloge kako bi mi lahko bilo lažje?
Lep pozdrav, Lilija
-
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 01 okt. 2026 08:30
Odgovor svetovalke:
Draga Lilija.
najprej bi pohvalila tvoj pogum, da si ubesedila vse to. Verjamem, da je bilo težko, sploh, če še nikoli nisi. Bi me zanimalo, kakšen je bil občutek - upam, da je bil vsaj malo podoben tistemu, ko odložimo težko breme.
Veliko se ti dogaja. Pišeš, da imaš vso potrebno pomoč. Naštela si kar nekaj različnih strokovnjakov, ki si jih že in jih še obiskuješ. Opisuješ pa tudi občutke, ki spominjanjo na "preplavljenost" - preplavljenost z vso strokovno pozornostjo. Morda imaš celo občutek krivde, da se kljub vsej podpori in pomoči, počutiš še slabše kot prej. Sem razumela prav?
Najprej bi ti rada zagotovila, da ni s teboj nič narobe, ker se počutiš kot se. Ko se nam skoraj vse začne vrteti okoli strokovnih obravnav in zdravljenja - oz. ko je tega vse več, se nam lahko zdi, da smo kot na "izpitu", ki ga moramo opraviti z odliko. To pomeni: najprej "moramo" biti "dovolj bolni", da si obravnavo sploh zaslužimo, potem pa "moramo" ozdraveti točno takrat in na tak način, kot si strokovnjaki predstavljajo. Ampak življenje ne deluje po tem principu. In strokovnjaki to vedo. Imajo ogromno izkušenj, spremljali so in pomagali že velikemu številu tvojih vrstnikov in vrstnic. V dobrih rokah si. Veliko energije si lahko prihraniš s tem, da se jim predaš in čim manj analiziraš to, kar počnejo, ter to, kako se nanje odzivaš ti.
Dejstvo je, da imaš hude stiske, ki te občutno ovirajo pri vsakdanjem življenju: anksioznost, samopoškodovanje, motnje hranjenja ... Plus neprestana zaskrbljenost zaradi vsega, kar se ti v zvezi s tem dogaja. Verjamem, da nekaj v tvoji glavi kriči: "Vsega je preveč!" in bi najraje izginila. Kdo ne bi? Pa še šola in vse, kar naj bi zmogla kot običajna najstnica ...
Ampak, Lilija, ni ti treba reševati vsega naenkrat. Vse lahko počaka, samo dihati in jesti je res treba (za življenje). Zato ti srčno priporočam, da si za vsak dan izbereš samo eno malo zmago in da jemlješ vsak dan sproti. Kaj je danes najnujnejše? Kaj je moja največja prioriteta danes? Koliko danes zmorem? Včasih bo dovolj že to, da se dobro naspiš. Včasih bo to, da greš k psihologinji in ji iskreno poveš, kaj čutiš. Včasih pa to, da se ne režeš, ko te prime, ali da poješ vsaj eno porcijo hrane, ki se je bojiš - brez zatekanja v načine porabe njenih kalorij. In kdaj bo uspelo, kdaj pa še ne.
Ne predstavljaj si vsega življenja naenkrat (Mark Avrelij je avtor tega nasveta, če se ne motim ;)), ne seštevaj uspehov in zmag, ki jih "moraš" doseči, ampak se osredotoči samo na najmanjše koščke dneva, ki jih zmoreš. Kako se lahko podprem/razbremenim v naslednji uri?
In dovoli si pomagati. Mislim, da je to bistveno. Šola je pomembna, a bi jo jaz na tvojem mestu na tej točki dala na drugi tir. Najprej bi moči usmerila v to, da se "zgradiš", opolnomočiš, stabiliziraš. Potem boš zmogla toliko vsega, kar te sedaj spravlja v grozo.
Samo na ta način ti bo postopno postalo lažje. Življenje ne bo nikoli lahko, ampak ko boš enkrat v sebi začutila moč, na katero se lahko nasloniš, boš ugotovila, da je skoraj čisto vse v življenju povsem znosno. In da se med znosnimi stvarmi in dogodki skriva tudi toliko tistih, ki so pa naravnost čudoviti - tisti, zaradi katerih je tako lepo živeti. :)
Vztrajaj in bodi do sebe prizanesljiva. Nisi sama kriva, da si, kakršna si, nikjer pa ne piše, da bo vedno tako. Šele 15 let imaš - vse je še pred teboj.
Za konec bi te povabila še k branju naših spletnih priročnikov. Pokukaj, prelistaj, izberi kako pogavje, ki te nagovori, naredi kakšno vodeno vajo ...
In če bo potrebno, se znova oglasi - vedno z veseljem pomagamo. :)
Topel objem,
Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.