Ansioznost, ne zmorem več

Odgovor svetovalke:

Draga Lilija.

najprej bi pohvalila tvoj pogum, da si ubesedila vse to. Verjamem, da je bilo težko, sploh, če še nikoli nisi. Bi me zanimalo, kakšen je bil občutek - upam, da je bil vsaj malo podoben tistemu, ko odložimo težko breme.

Veliko se ti dogaja. Pišeš, da imaš vso potrebno pomoč. Naštela si kar nekaj različnih strokovnjakov, ki si jih že in jih še obiskuješ. Opisuješ pa tudi občutke, ki spominjanjo na "preplavljenost" - preplavljenost z vso strokovno pozornostjo. Morda imaš celo občutek krivde, da se kljub vsej podpori in pomoči, počutiš še slabše kot prej. Sem razumela prav?

Najprej bi ti rada zagotovila, da ni s teboj nič narobe, ker se počutiš kot se. Ko se nam  skoraj vse začne vrteti okoli strokovnih obravnav in zdravljenja - oz. ko je tega vse več, se nam lahko zdi, da smo kot na "izpitu", ki ga moramo opraviti z odliko. To pomeni: najprej "moramo" biti "dovolj bolni", da si obravnavo sploh zaslužimo, potem pa "moramo" ozdraveti točno takrat in na tak način, kot si strokovnjaki predstavljajo. Ampak življenje ne deluje po tem principu. In strokovnjaki to vedo. Imajo ogromno izkušenj, spremljali so in pomagali že velikemu številu tvojih vrstnikov in vrstnic. V dobrih rokah si. Veliko energije si lahko prihraniš s tem, da se jim predaš in čim manj analiziraš to, kar počnejo, ter to, kako se nanje odzivaš ti. 

Dejstvo je, da imaš hude stiske, ki te občutno ovirajo pri vsakdanjem življenju: anksioznost, samopoškodovanje, motnje hranjenja ... Plus neprestana zaskrbljenost zaradi vsega, kar se ti v zvezi s tem dogaja. Verjamem, da nekaj v tvoji glavi kriči: "Vsega je preveč!" in bi najraje izginila. Kdo ne bi? Pa še šola in vse, kar naj bi zmogla kot običajna najstnica ...

Ampak, Lilija, ni ti treba reševati vsega naenkrat. Vse lahko počaka, samo dihati in jesti je res treba (za življenje). Zato ti srčno priporočam, da si za vsak dan izbereš samo eno malo zmago in da jemlješ vsak dan sproti. Kaj je danes najnujnejše? Kaj je moja največja prioriteta danes? Koliko danes zmorem? Včasih bo dovolj že to, da se dobro naspiš. Včasih bo to, da greš k psihologinji in ji iskreno poveš, kaj čutiš. Včasih pa to, da se ne režeš, ko te prime, ali da poješ vsaj eno porcijo hrane, ki se je bojiš - brez zatekanja v načine porabe njenih kalorij. In kdaj bo uspelo, kdaj pa še ne. 

Ne predstavljaj si vsega življenja naenkrat (Mark Avrelij je avtor tega nasveta, če se ne motim ;)), ne seštevaj uspehov in zmag, ki jih "moraš" doseči, ampak se osredotoči samo na najmanjše koščke dneva, ki jih zmoreš. Kako se lahko podprem/razbremenim v naslednji uri?

In dovoli si pomagati. Mislim, da je to bistveno. Šola je pomembna, a bi jo jaz na tvojem mestu na tej točki dala na drugi tir. Najprej bi moči usmerila v to, da se "zgradiš", opolnomočiš, stabiliziraš. Potem boš zmogla toliko vsega, kar te sedaj spravlja v grozo. 

Samo na ta način ti bo postopno postalo lažje. Življenje ne bo nikoli lahko, ampak ko boš enkrat v sebi začutila moč, na katero se lahko nasloniš, boš ugotovila, da je skoraj čisto vse v življenju povsem znosno. In da se med znosnimi stvarmi in dogodki skriva tudi toliko tistih, ki so pa naravnost čudoviti - tisti, zaradi katerih je tako lepo živeti. :)

Vztrajaj in bodi do sebe prizanesljiva. Nisi sama kriva, da si, kakršna si, nikjer pa ne piše, da bo vedno tako. Šele 15 let imaš - vse je še pred teboj. 

Za konec bi te povabila še k branju naših spletnih priročnikov. Pokukaj, prelistaj, izberi kako pogavje, ki te nagovori, naredi kakšno vodeno vajo ... 

In če bo potrebno, se znova oglasi - vedno z veseljem pomagamo. :)

Topel objem,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Lilija, lepo pozdravljena.

Sporočamo ti, da je tvoja svetovalka trenutno odsotna in se ti oglasi v ponedeljek.

Prijazen pozdrav iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Živjo, Lilija.

Res je. Težko je. Upam, da nisem z zapisom ustvarila vtisa, da je okrevanje lahko. Ali da se izboljšanje zgodi čez noč. Zato jaz ne bi tako na hitro odpravila samopomoči, češ: ne deluje - naslednji predlog, prosim.

Eno je, da si stvari preberemo. Drugo pa je, da jih začnemo dosledno vaditi. Poskusi z eno vajo. Redno vsako jutro, 5 minut. Ne šele, ko je panika že na 100 odstotkih. In potem vsakič, ko te grabi panika, ponovi vajo. Ne bo delovalo vedno ali takoj, ampak petič, sedmič in desetič pa vsaj malo bo. In potem vsakič naslednjič še malo bolj. To trdim ne samo iz teorije, ampak tudi iz lastne izkušnje. Vem, kako naporna je panična motnja.

Tehnik je dovolj, da ni hudič, da ne bi delovala najmanj ena. Sigurna sem, da nisi prvi človek na svetu, pri katerem za paniko ne bi bilo pomoči. ;-)

Najprej pa: panika se občuti grozno, ni pa čisto nič nevarna. Iz vseh preteklih izkušenj že veš, da vedno mine. Da si preživela. Da si bila torej močnejša od nje. Tako se začne - s spreminjanjem pogleda na svojo paniko. 

In če res ne boš zmogla drugače, so za določen čas na voljo zdravila. Te ti bo predpisala pedopsihiatrinja. Bodi odkrita z njo, ne olepšuj, povej ji vse, kar si meni - lahko si stvari zapišeš na list in ji prebereš ali daš v roke, da si prebere sama. 

Pomoč obstaja in tudi samopomoč deluje. Terja pa vse skupaj svoj čas. Leto, dve. Pa kaj. Na čisto vse v življenju lahko pogledamo drugače. Še posebej, kadar nas lasten pogled na stvari omejuje do te mere, da komaj dihamo. 

Ponavljam, ne razmišljaj predaleč naprej. Okej je ne imeti vse splanirano. Popolnost ne obstaja - obstaja samo neumorno naprezanje, ki vodi v izgorelost.

In obstaja "dovolj dobro". To je tista zelena veja, ki naj bo tvoj cilj. Tam panika izzveni. In tam najdeš tisto sebe, ki bo zmogla smeh in pozitivnost tudi zase, ne samo za druge.

Objem,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja