Anoreksijq

Odgovor svetovalca:

Živjo!

Razumem, da te skrbi to, da boš mogoče morala iti v bolnico. Nobenemu ni fajn, da mora iti od doma, putiti svoje hobije, šolo, ipd. 
A ko se gre za naše zdravje, včasih moramo narediti ene stvari, ki nam niso prijetne. Primer česa takega je, da se recimo nekdo boji igel, a če mu zdravnik predpiše zdravilo v inejkciji, se mora s tem strahom soočiti in terapijo vzeti, ker je to zanj dobro. To ne pomeni, da mu bo izkušnja prijetna, lahko ga je vseeno ob tem strah, a bo stvar izpeljal. 

V tvojem primeru bi to pomenilo, da se soočiš s strahom pri hranjenju. Sem siguren, da ste se o tem že kdaj pogovarjali doma in z zdravnikom, da boš določeno količino hrane morala dnevno zaužiti, ker v nasprotnem primeru so lahko hude posledice za tvoje zdravje. Zdi se mi bistveno, da razumeš, da je pri tem najbolj pomembno ravno tvoje zdravje. Vse, kar od tebe zahtevajo starši ali zdravnik je z namenom, da poskrbijo, da boš zdrava in da boš zdravo odraščala. Torej, nihče ne pričakuje, da boš ti naenkrat začela jesti veliko ali da boš uživala v hrani. Je pa nujno, da določeno količino hrane poješ. 

Pomembno je, da o tem ponovno govoriš s psihiatrom in da mu poveš, da si v vmesnem času še dodatno zmanjšala količino hrane. Ti bo lahko sam svetoval, oz. te lahko napoti k strokovnjaku za prehrano (dietetiku), ki ti bo pomagal narediti jedilnik, ki bo vseboval vse sestavine, ki so tvojemu telesu potrebne. Ta jedilnik je lahko takšen, da če se ga držiš, se ne boš redila, a boš dnevno zaužila dovolj hrane in vsa hranila, ki jih tvoje telo potrebuje. O vrsti in količini hrane lahko poveš svoje želje in bosta lahko z zdravnikom ali dietetikom naredila jedilnik, ki bo tebi sprejemljiv. To lahko v začetku pomeni manj hrane dnevno, da se boš imela čas navaditi, a sčasoma boš postopno povečevala obroke dokler ne prideš to takšnega jedilnika, ob katerem ne boš naprej hujšala.

Bolnišnično zdravljenje pride na vrsto šele kasneje, če v domačem okolju ne boš uspela pojesti dovolj in boš še naprej zgubljala težo. Sem siguren, da tudi starši in tvoj zdravnik bi raje videli, da ostaneš doma in da ti ne bo treba iti v bolnico. Tako da je zelo pomembno, da sodeluješ z zdravnikom in s starši, da skupaj naredite načrt za naprej in tvoja glavna naloga je, da se tega načrta držiš. 

Upam, da sem te pomiril glede strahu pred hospitalizacijo. To nikoli ni prvi korak v zdravljenju in se temu lahko izogneš. Vsekakor pa bi te spodbudil, da se držiš navodil glede zdravljenja in da če to pomeni, da moraš v bolnišnico, nič ne skrbi, saj je osebje na tem oddelku zelo prijazno in profesionalno in ti bojo lahko pomagali. 

Lepo bodi!

Nikola Zhivkovikj, dr. med., specializant psihiatrije