Anoreksija/ortoreksija

Draga punca, pozdravljena.

Sporočamo ti, da smo odgovor svetovalke umaknili, ker so bili navedeni nepreverjeni viri pomoči. V kratkem prejmeš nov odgovor svetovalke.

Se ti opravičujemo in te prijazno pozdravljamo iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Draga Blue,

iz tvojega zapisa je razvidno, da problem zelo dobro razumeš, motivacija pa temu kar noče in noče slediti. Žal je z motnjami hranjenja tako, da še toliko pomoči in volje svojcev ne pripomore k okrevanju, dokler si tega ne boš zares zaželela sama. V vmesnem času pa velja vsaj zmanjševati tveganja – tako za duševno kot telesno zdravje.

Pri tebi to najprej verjetno pomeni prenehanje treniranja na vrhunski ravni, saj ob tako nizki teži in ob vsem tem športu telo dobesedno zajeda samega sebe (vitalni notranji organi se zmanjšujejo, verjetno imaš tudi že osteoporozo, ker omenjaš, da menstruacije še nikoli nisi imela). Tvoje telo nima dovolj maščobe in dokler le-te ne bo dovolj, bo varčevalo pri določenih funkcijah, kot je npr. reproduktivni cikel. Tega pa ne potrebuješ za samo morebitno materinstvo, ampak za hormonsko ravnovesje, ki pa je pri tebi zelo verjetno tudi porušeno. Pretirana telesna aktivnost v takem stanju tvoje zdravje in življenje ogrožata še bolj.

Ne bom preveč razpredala o škodljivosti prenizke teže in pretiranega odrekanja. Prepričana sem, da si se tega že naposlušala v času strokovne obravnave kot mladostnica. Verjamem, da si kljub vsemu želiš iz te bolezni tudi zaradi sebe (ne samo zaradi staršev). Ta nenehen boj v glavi mora biti zelo izčrpljujoč.

Za to, da začneš okrevati, ni treba, da z danes na jutri uvedeš vse potrebne spremembe naenkrat. Začni z eno. Ali z eno enkrat na teden, npr. da si enkrat na teden dovoliš jesti svobodno, ali da izpustiš vsaj en trening, ali da zavestno ne narediš nečesa, za kar ti glas v glavi pravi, da »moraš«. Poskusi se upreti vsaj eni prisili na teden. Potem pa postopno dodaj drugo in tretjo in tako naprej. Postopno naj to postane vsakodnevna praksa.

Mislim, da ti je psihiater svetoval dobro. Na tvojem mestu bi upoštevala njegov predlog in poskusila z medikamentozno terapijo. Vse zgoraj našteto ti bo le-ta namreč precej olajšala. Kajti res je, kar pravi: antidepresivi praviloma delujejo natanko tako, da zrahljajo primež neizmerne potrebe po nadzoru in zbudijo motivacijo po sprostitvi, uživanju, povezovanju z drugimi. Bi najprej vendarle poskusila vsaj s tem? Do polnega učinka moraš počakati nekaj tednov, ampak se lahko še kako izplača.

Namesto treningov lahko poskusiš s sprehodi, plesom, jogo. Verjamem, da ti je gibanje pomembno in ni s emu treba odreči povsem. Če imaš trenerja, me čudi, da ti sploh dovoli trenirati v tem stanju. Pojasni mu situacijo in ga prosi za podporo ali prilagoditev. Bolj verjetno se mi zdi, da se treniraš kar sama. V tem primeru te spodbujam, da postaneš do sebe bolj prizanesljiva. Če bi imela sama  varovanko, kot si ti, kaj bi ji svetovala?

Okolje v katerem si odraščala in še živiš verjetno res precej prispeva k temu, da zlahka vzdržuješ svoj strogi režim. Ampak ni treba, da živiš rigorozno in perfekcionistično tudi sama. Lahko se odločiš, da boš družinsko tradicijo prekinila prav ti. :) Perfekcionizem je igra brez zmagovalcev. Perfekcija ne obstaja. Bolj zdravo si je prizadevati za biti dovolj dobra. Nihče nikoli ne more postati popoln, tako smo narejeni. Lahko se pa izmučimo do konca v prizadevanju, da bi to nedosegljivo dosegli. Kaj boš izbrala?

Odločitev je na koncu vedno tvoja. Mislim, da kar dobro veš, kaj storiti. Bolj je stvar v tem, kako. Je težko, brez dvoma, ampak ni nemogoče. In začne se – s prvim korakom. Motnje hranjena, tudi kronične, so ozdravljive! In – nenazadnje – občutek nadzora lahko gojimo tudi tako, da zavzeto skrbimo za ravnovesje in zdravje. ;) Ni treba preživeti vsega življenja v skrajnostih.

Kaj meniš?

Bom vesela, če se še oglasiš. :)

Lepo te pozdravljam,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja