Anoreksija? Ne vem vec

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Sardina.

Tvoja zaskrbljenost je vsekakor na mestu in vesela sem, da si se obrnila na nas za nasvet! Iz tvojega zapisa lahko sklepam, da zelo dobro zaznavaš odtenke drsenja v motnjo hranjenja. Zdravi del tebe je prepoznal prve znake, kar pomeni, da si na dobri poti, da preprečiš poglabljanje stiske.

Skrbi te, da bi preveč pojedla, čeprav se razumsko zavedaš, da je odrekanje hrani in izpuščanje obrokov za zdravje zelo tvegano početje. Pišeš, da to opažaš šele zadnji dve leti. Zato se mi poraja vprašanje, kaj se je tvojem življenju v zadnjih dveh letih še spremenilo? Katere pomembne zunanje okoliščine ti sočasno še povzročajo skrbi ali strah? S pretiranim nadzorom hrane je namreč običajno povezan občutek izgube nadzora nad za nas pomembnimi stvarmi pa tudi s težavami ali izgubami v za nas pomembnih odnosih.

Ko najdeš odgovor na to vprašanje, je naslednji korak, da ugotoviš, kako drugače se lahko podpreš v teh neprijetnih občutkih? Kako bi si lahko ustvarila notranji občutek varnosti brez povzročanja škode svojemu telesu, zdravju, počutju? Vabim te k prebiranju priročnika Kaj lahko storim, da mi bo lažje. V njem so zbrani različni nasveti in predlogi, kako si okrepiti pozitivno samopodobo in kako razvijati veščine, ki te bodo ščitile pred negativnimi posledicami stresnih dogodkov in okoliščin. Slednji so namreč (vsaj do neke mere) normalen del življenja, zato je pomembno, da že v teh letih razvijaš veščine za psihološko odpornost.

Seveda ti v tem ni treba biti sama. Ravno nasprotno, zelo priporočam, da se opreš na druge, saj se iz primeža motenj hranjenja sami izvijejo zelo zelo redki. Svetujem ti, da se obrneš na odraslo osebo, ki ji zaupaš. Najbolj oz. najprej so to starši, če pa meniš, da jim (še) ne zaupaš dovolj glede tega, je moj naslednji predlog šolska svetovalna delavka ali tvoja osebna zdravnica. Preko pogovora se boš lažje odločila, kakšno podporo bi potrebovala. Pot do vzpostavitve resničnega nadzora nad svojim življenjem je ravno skozi odpoved skrivnosti, ki ti očitno škoduje. Dovoli drugim, da ti pomagajo.

Hkrati s tem lahko začneš tudi uvajati nazaj redne obroke. Ni treba, da so 100 % pravilni vsak dan, glej le, da na večino dni užiješ najmanj tri uravnotežene obroke, torej, da vsebujejo vsa osnovna makrohranila (ogljikove hidrate, beljakovine, maščobe) in vlaknine (sadje, zelenjava). Ti obroki naj ne bodo premajhni! Nič hudega, če takoj zjutraj ne moreš jesti. Popiješ lahko vsaj topel čaj, do kosila pa se zagotovo najde 15 minut za to, da v miru poješ malico, ki jo vzameš s seboj od doma ali kupiš v šolski kantini. Stradanje ne vodi nikamor. Skoraj po pravilu se le-to prej ali slej spreobrne v prenajedanje, ker telo na neki točki ne zdrži več brez hrane. Ali pa se stradanje konča z resnimi, življenje ogrožajočimi zdravstvenimi posledicami. To pa pomeni zelo turobno in dolgotrajno zdravljenje pri različnih specialistih in tudi na bolnišničnih oddelkih.

V zgodovini človeštva še nihče ni ostal do starosti podhranjen in hkrati zdrav. Motnje hranjenja so zelo osamljena in žalostna bolezen z veliko zapleti. Sama postanem zelo jezna vsakič, ko vidim, kako kakšni mladi ljudje romantizirajo pretirano vitkost in se podajajo na pot anoreksije. Verjetno se jim še niso začele manj »glamurozne« težave, kot so huda zaprtost, zelo slab ustni zadah, neprestan občutek mraza, konstantna utrujenost in brezvoljnost, slabost ipd. Še vsak, ki je prišel do te točke, je obžaloval prvo dieto, za katero se je odločil …

Držim pesti zate in če potrebuješ še kakšno informacijo, se oglasi! :)

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja