Anoreksija in nerazumevanje staršev

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Najlepša hvala, da si svoje vprašanje zapisala na našo svetovalnico. Žal mi je, da poleg stiske, v kateri si zaradi motenj hranjenja, doživljaš še pritiske s strani svoje družine. Pohvalila bi te, saj deluje, da imaš na svojo težavo zelo odrasel in zrel pogled. Prepričana sem, da ti bo ta pomagal pri premagovanju anoreksije. Le tako naprej!

Zelo pomembno je, da duševno motnjo, s katero se srečujemo, dobro poznamo. Zelo dobro je vedeti, zakaj nastane, kako navadno poteka, kakšni so običajni znaki, kako jo je najlažje premagati itd. Poznavanje same težave je eden izmed ključnih dejavnikov tudi pri njenem premagovanju. V kolikor motnjo vidimo izkrivljeno, popačeno, se bomo z njo verjetno borili še nekoliko dlje, kot bi se sicer. Zato sem vesela, saj vidim, da motnje hranjenja dojemaš na pravi način, hkrati pa v tebi prepoznavam željo, da vse skupaj premagaš, kar je zares odlično. Seveda pa je pomembno tudi to, da tudi tvoje okolje, tvoja družina in drugi bližnji poznajo in razumejo samo motnjo, saj ti bodo le tako lahko na ustrezen način pomagali.

Svetujem ti, da gredo starši s tabo k zdravnici. Ona jim bo kot strokovnjakinja lahko marsikaj pojasnila in tudi odgovorila na vsa vprašanja ter skrbi. Druga možnost je, da zdravnico prosiš, da tvoje starše pokliče po telefonu in jim nekoliko pomaga pri razumevanju vsega skupaj. O motnjah hranjenja lahko najdeš tudi kakšno literaturo ali objavo na spletu. Pazi seveda, da gre za verodostojen vir. Če vam angleščina ni tuja, priporočam spletno stran Psychology Today, kjer članke lahko iščeš glede na iskalno besedo. Kar nekaj člankov o motnjah hranjenja lahko najdeš tudi na spletni strani To sem jaz (https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/?topic=25). Skupaj s starši si preberite, kaj o motnjah hranjenja pravijo strokovnjaki.  

Priporočam pa ti tudi to, da staršema poveš, da bi se z njima rada pogovorila. Iskren pogovor, ki ga izvedemo takrat, ko imamo vsi dovolj časa in nas druge obveznosti ne bodo zmotile, lahko naredi zelo veliko. Povej jima, kaj doživljaš ob njunih izpadih, kako se počutiš. Ob iskrenem pogovoru jima lahko zaupaš, da ti je težko, ker te ne razumeta. Povej jima, kaj bi od njiju potrebovala, kaj bi si od njiju želela. Tudi onadva lahko povesta, kako se počutita ob vsem tem, kaj razmišljata in doživljata. Lahko ju poskušaš razumeti, da sta verjetno tudi starša v stiski, saj ju skrbi zate in morda ne vesta, kako reagirati. Ker ne razumeta dobro, kaj se dogaja, ti poskušata pomagati na nepravi način.

Ne odlašaj pa z iskanjem strokovne pomoči. Pomembno je, da ti strokovnjaki čimprej pomagajo pri okrevanju. Želim ti vse dobro! Javi se še kaj.  

Lea Prinčič, mag. psihologije