anoreksija, bulimija?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, da si mi pisala in zaupala delček svojih težav. Iz tvojega zapisa lahko razberem kar nekaj simptomov motenj hranjenja: pretirano ukvarjanje z lastno telesno težo, omejevanje vnosa hrane, jemanje odvajal in kognitivna distorzija (drugi ti pravijo, da si zelo suha, sama pa tega ne opaziš). Glede na opisano bi ugibala, da gre v tvojem primeru za bulimijo nervozo - restriktiven (nepurgativen) tip, seveda pa lahko diagnozo postavi le usposobljen klinični psiholog na podlagi uvodnega pogovora in rezultatov klinično-psiholoških testov. 

Za bulimijo nervozo je značilno obdobje (pretiranega) prehranjevanja, ki mu sledi kompenzacijsko vedenje, ki naj bi preprečilo, da se oseba zredi. To vedenje je lahko stradanje, bruhanje, jemanje odvajal ali celo pretirana telesna aktivnost. V ospredju bolezni je strah pred debelostjo in negativna telesna samopodoba, v ozadju pa velikokrat hude čustvene stiske. Bulimija je resna duševna motnja, ki je povezana z občutki manjvrednosti in neustreznosti, ki jih lahko spremljata tudi anksioznost in depresivnost. Če bulimije ne zdravimo, lahko na posamezniku pusti resne in dolgotrajne posledice, lahko je tudi smrtonosna. Bulimija poškoduje človekove življenjske organe kot so kosti, jetra, trebušno slinavko, reproduktivne organe in srce.

Zate si želim, da bi si čim prej poiskala strokovno pomoč. Nikoli ni prezgodaj za iskanje pomoči in prej kot jo poiščeš, lažje bo tvoje okrevanje. Najprej se naroči pri osebnem zdravniku na pregled, kjer mu boš lahko zaupala svoje težave in simptome, on pa ti bo nato dal napotnico za kliničnega pedopsihologa ali pedopsihiatra, ki ti bosta lahko pomagala.

Do takrat pa poskusi nekaj pojesti vsaj trikrat na dan, četudi majhne obroke in poskušaj čim bolj omejiti uporabo odvajal. Ena izmed najbolj učinkovitih oblik samopomoči je pisanje dnevnika - vanj lahko zapisuješ kaj si jedla in kdaj, kako si se ob prehranjevanju počutila in kdaj si uporabila odvajala. V pomoč ti je lahko mogoče tudi joga ali ples, ki ti bosta pomagala razviti drugačno zavedanje in spoštovanje svojega telesa. Vendar pa vedi, da samopomoč dolgoročno ni dovolj, saj gre pri bulimiji za globoko zakoreninjene osebnostne in čustvene vzorce, ki jih lahko učinkovito spreminjamo samo skozi vodeno psihoterapijo. 

Vem, da ti je trenutno zelo težko, ampak če boš poiskala strokovno pomoč, boš lahko kmalu začela okrevati. Želim ti vse dobro. 

Ajda Novak, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Vesela sem, da si se mi spet oglasila. Iz tvojega zapisa lahko razberem, da ti je zelo težko, da sama s sabo nisi zadovoljna in da obenem same sebe ne razumeš... Možno je, da imaš anoreksijo, pri kateri poleg stradanja uporabljaš še odvajala. Diagnozo bi ti lahko potrdil le klinični psiholog po analizi rezultatov kliničnopsiholoških pripomočkov in uvodnem pogovoru. 

Super je, da se svojih težav in simptomov zavedaš - ogromno oseb z motnjami prehranjevanja jih namreč zanika, dokler ni ogroženo njihovo življenje. Si svoje težave morda že zaupala komu v svoji družini, kakšni prijateljici ali profesorici? Čeprav ti ne bodo mogli pomagati pri spopadanju z motnjo hranjenja ali je pozdraviti, je podpora bližnjih pri zdravljenju zelo pomembna. Verjamem, da se ti pogovor o anoreksiji mogoče zdi strašljiv, ampak ti bo zelo odleglo, ko boš svojo skrivnost zaupala še komu, ki te bo podpiral pri iskanju pomoči. 

Pri motnjah hranjenja je pogosto tako, da so v ozadju globje čustvene težave, včasih nepredelane travme ali težke družinske dinamike, ki se izražajo skozi težave s prehranjevanjem. Zato motnje hranjenja pogosto spremlja tudi sram, žalost, krivda, depresivnost in splošno nezadovoljstvo s sabo. Ravno zaradi težav v ozadju potrebujemo pri zdravljenju pomoč strokovnjakov, saj je lahko pot do okrevanja včasih dolga in vijugasta.

Zato ti predlagam, da se kljub daljši časovni dobi čim prej naročiš pri zdravniku. Ponavadi pri zdravljenju motenj hranjenja sodelujejo tudi drugi specialisti - psihiater (ki poskrbi za zdravila, če so potrebna), klinični psiholog in celo dietetik. Motnje hranjenja so namreč zelo kompleksna bolezen in posledično zahtevajo pozornost in ekspertizo različnih strokovnjakov.

Medtem ko čakaš na prvi pregled pri zdravniku, lahko začneš pisati dnevnik prehranjevanja, ta ti lahko pomaga tudi pri obravnavi. Pomoč lahko takoj iščeš tudi na Centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so locirani na 13 lokacijah po Sloveniji. Pokličeš lahko na TOM telefon ali Zaupna telefona Samarijan ali sopotnik. Več o tem, kje lahko iščeš psihološko pomoč, najdeš na tej povezavi: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/ 

Če želiš pomoč psihologa ali psihoterapevta dobiti takoj (v roku enega ali dveh tednov) in si lahko privoščiš plačati psihoterapijo, preveri zasebne psihoterapevtske ambulante. Če bi se odločila za to možnost, ti vsekakor priporočam, da se prej pozanimaš, ali ima svetovalec oziroma terapevt ustrezno izobrazbo (torej končan študij psihologije in specializacijo za kliničnega psihologa ali pa končan študij medicine in psihiatrično specializacijo). Zasebni sektor je namreč manj urejen in nadzorovan - zlasti na področju psihoterapevtskih storitev in psihološkega svetovanja se pogosto srečujemo z ljudmi, ki po svoji osnovni izobrazbi niso usposobljeni za tovrstno delo. Dobro je, da ima strokovnjak tudi izkušnje z osebami z motnjami hranjenja. 

Javi se mi še kaj, do takrat pa ti želim vse dobro in upam, da kmalu najdeš pomoč. 

Ajda Novak, mag. psihologije