Anoreksija

1. Če človek zboli za anoreksijo, katere osebnosti mora ta potem dobiti?

2. Ima lahko človek anoreksijo, kljub normalni telesni teži? 

3. Zakaj se nekateri starši tako razburijo, če njihov otrok ne je? Zakaj svojega otroka ne razumejo in ga namesto tega kaznujejo?

4. Kakšne terapije mora ta oseba imeti ob diagnozi in kolikokrat jih ima ta? 

1. ne vem kaj tocno mislis s tem

2. ja, kolikor vem, je anoreksija sicer pogosto asociirana z zelo nizkim BMI, ni pa nizek BMI pogoj za diagnozo. anoreksija je motnja hranjenja, za katero lahlo zboli kdorkoli, je pa posledica pogosto izrazita izguba teže. nikoli nisi ”premalo” bolan, da bi imel anoreksijo - to je ful problem pri tej bolezni, ker sd zi zdi, da nikoli nisi tok kriticno ogrozen, dokler dejansko ne pristanes v bolnici ipd. gre pa ful hitro lah navzdol, tkoda prepoznat neke znake cim prej je kljucno

3. starsi so ZASKRBLJENI! kako bi ti bilo, ce bi videl, da tvoj hisni ljubljencek nic ne je in pred tvojimi očmi hira? jaz bi bila iz sebe, skrbelo bi me, naredila bi vse, da bi jedel, tudi če bi ga morala na žlico hranit. seveda nocem primerjati zivali s clovekom, bistvo je v tem da je tezko gledat svojega ljubljenega kako se pred tvojimi ocmi izgublja v taki bolezni. ne vem kaj sicer je za tvoje pojme ”kazen”, ampak da ga ”silijo jesti” najbrž ni to zlonamerno

4. terapije so odbvisne najbrž od tega kok izrazita je bolezen. nekateri morajo jemati psihoaktivne substance (npr. zyprexa), ampak to je že zelo resna reč. sicer se pa začne pri zdravniku, vzpostavi se jedilnik, se spremlja teža, redni pogovori - o slabih mislih ob prehrani, samopodoba, idr. najbolj so v ospredju pogovori s psihiatri in psihologi in seveda redna in zadostna prehrana. toda ambulatno vodeno zdravljenje je zelo obremenjujoce za starse, ker morajo oni furat vse to z jedilniki, zavracanjem hrane in veliko je kreganja, sploh ce je bolezen ze zelo napredna. obstaja tudi oddelek na pediatricni, kamor se gredo zdravit otroci z npr. že precej resno anoreksijo, je pa težko dobiti prosto mesto. za odrasle je pa tudi težko dobiti posteljo na psihiatričnem oddelku... 

Hej, 

hvala za odgovor.

Pri prvem vprašanju sem mislila zdravstveno osebje, kot tudi osebje, ki ima opravka z duševnim zdravjem otrok. Torej v tem primeru sem mislila npr. psihologe, nutricioniste, ipd. Kar se tiče tretjega vprašanja, se je pri meni enkrat dogajalo, da nisem en dan skoraj nič jedla, pri čemer se je oče drl name, mi pravil, da moram od zdaj naprej jesti v spremstvu njega, da sem že tako suha, da bi mi najraje prisilil, da povem večjo količino hrane kot večina. A ves svoj bes je usmerjal name, namesto da bi pristopil z razumevanjem, npr., ker v tistem momentu sem se cela jokala, a on je na to rekel, da noče videti solz, in ko mi je omenil, da bi mi tako povečal prehrano, sem začela razmišljati o prisilnih tehnikah bruhanja hrane.