Anoreksija

Pozdravljeni!

Še enkrat zastavljam vprašanje.

Sem 21-letna študentka in vzdržljivostna športnica. Od svojega 12., 13. leta imam diagnosticirano anoreksijo. Vmes je bilo malo bolje, obiskovala sem najprej psihologinjo, pedopsihiatra, hodila na Pediatrično kliniko k endokrinologinji in k nutricionistu, kjer so obupali nad mano, lansko leto pa sta me starša prisilila, da smo odšli k osebnemu zdravniku, ki mi je dal napotnico za psihiatra, za odrasle. Sedaj sem bila nekajkrat tam. Ker imam obsesivno-kompulzivno motnjo, poleg tega sem perfekcionistka, pa tudi zelo rigidna oseba, polna ritualov, mi je psihiater predlagal neke tablete, da bi se malce sprostila. Le-teh ne upam sprejeti, ker me zelo skrbi, kaj se mi bo zgodilo. Ali se bom zredila, kot je navedeno med stranskimi učinki, imela glavobole, itd., ... Od oktobra lani, ko sem imela 46 kg, jih imam zdaj 40 kg. Visoka sem 1,62 m. V življenju še nisem dobila menstruacije, imam primarno amenorejo, verjetno tudi oslabljene kosti, treniram pa vzdržljivostni šport, ki pokuri enormno kalorij, a še vseeno pazim, da jem zadosti, da vzdržujem to težo, da mi ne pade še bolj. Doma se veliko prepiramo zaradi moje teže in prehrane, sem res težka osebnost, poleg tega pa še kolerik. Jaz vse, kar pojem, stehtam. Vsak dan tehtam tudi sebe. To realno ni več normalno. Prijateljic nimam, tudi fanta ne, pa izgledam res lepa, dobila sem že ogromno ponudb, ampak je tako, da sploh nimam interesa za to. Starša menita, da zaradi tako prenizke teže nimam spolnih potreb in dejansko je to res. Ker sem res nenormalna. Ko se odločim, da nekaj naredim, pretiravam z vsako stvarjo. Sem ekstremistična osebnost. Pretiravam s treningom, z učenjem, s pospravljanjem. Odraščala sem slicer v zelo perfekcionističnem okolju, vse pri nas je sterilno, hiša je vedno pospravljena, starša sta visoko inteligentna in izobražena, z zelo visokimi standardi in nekje se mora poznati tudi pri meni, verjetno, da se je motnja hranjenja sploh pojavila. Izhajam iz zelo odlično situirane družine, veliko premoženja imamo, nikoli se nismo nič prepirali. Zaradi te hrane pa se v bistvu odnosi kvarijo že 8 let. Onadva mi želita samo najboljše, res sta izjemna starša, zato mi vsak dan želita pomagati. Jaz pa težko sprejmem pomoč. Ker sem tako vkalupljena v vseh svojih ritualih. Resnično ne vem, kako naprej.

Hvala za vsako pomoč.

Lep pozdrav.