Anoreksija?

Odgovor svetovalke:

Živijo, Nana.

Kar opisuješ, vsekakor zveni kot začetek začaranega kroga motnje hranjenja. Občutki, ki jih omenjaš, so namreč tipični: želiš si nadaljevati, a hkrati nočeš (ker veš, kakšna je cena - postopno slabšanje duševnega in telesnega zdravja). Verjetno ti tudi razpoloženje vse bolj niha, odkar to počneš. Tvoje misli se vse bolj vrtijo samo okoli hrane in telesa, zmanjkuje ti energije za ostale stvari, odnose, vse manj si sproščena, nasmejana ... Zelo naporen in osamljen svet je to. Vse obljube, ki ti jih daje glas v glavi - kako bo vse krasno, če shujšaš še malo in še malo - so namreč lažne.

V ozadju je nizka samopodoba, izguba občutka nadzora nad življenjskimi okoliščinami ali kakšni drugi težji občutki, s katerimi se še ne zmoreš/znaš soočiti drugače, bolj samosočutno - ali pa vse troje hkrati.

Česa te je trenutno v življenju najbolj strah? Kaj se je zgodilo ali dogajalo v času, ko si začela kontrolirati vnos hrane in telesno težo? Kaj se dogaja v tebi in okoli tebe takrat, ko se v to zatečeš?

O motnjah hranjenja je napisanega že ogromno. Tudi na To sem jaz si lahko prebereš več o tem, zakaj po navadi nekdo razvije motnjo in kako se takšne motnje kažejo. Ne manjka tudi nasvetov, kako se jim čim bolje izogniti. Anoreksija, bulimija, prenajedanje, ortoreksija ... priporočila so enaka za vse. Motnje so redko enoznačne, pogosto prehajajo iz ene oblike v drugo ali celo soobstajajo, obstajajo tudi podtipi posameznih motenj. Zato ni toliko pomembno, kaj od tega imaš, ampak koliko te to obremenjuje in koliko si želiš s tem prenehati.

Poudarila bi, da nisi sama kriva, da si se znašla v tem. Nekateri ljudje smo pač za to bolj dovzetni. Živimo v čudnem svetu, ki na eni strani spodbuja preobjedanje, hkrati pa nam kar naprej sporoča, da se ne smemo zrediti. 

Si pa ti in samo ti tista, ki ima moč, da se temu upreš in da čim prej prenehaš tako s stradanjem, hujšanjem kot z bruhanjem in/ali s pretirano telovadbo. To je vedno prvi korak ven iz začaranega kroga. Sestradani možgani ne zmorejo presojati v lastno korist, zato je potreben "vojaški" režim brezpogojnih, uravnoteženih rednih obrokov in zmerna telesna aktivnost (za tiste, ki nimajo nezdravo nizke teže, saj morajo najprej pridobiti na teži, da lahko znova začenjajo telovaditi).

Vedno rada tudi zapišem, da je zelo nizka teža za zdravje enako tvegana kot prevelika teža, včasih še celo bolj. Dejansko je bolje imeti dve kili preveč kot premalo.

Predvsem pa je najbolje ne misliti na to, dokler nam ni treba (npr. zaradi zdravstvenih razlogov). Vsako telo je unikatno in primerjava s telesi drugih nima nobenega smisla. Veliko bolje je imeti svoje telo rada, imeti dovolj energije za vse, kar rada počneš, in biti posebna v tem, da ne podležeš nerealnim standardom o tem, kako naj bi ženska izgledala. Preveliko žensk že je trpelo in umrlo zaradi tega. Smo veliko več kot to, kako izgledamo!

Vem, da je to lažje reči kot storiti, tudi sama sem bila nekoč 14. Ampak verjamem, da zmoreš. Če se ti bo zazdelo, da pa vseeno potrebuješ tudi strokovno podporo - kar je povsem okej in ti to tudi priporočam - lahko pišeš v eno od svetovalnic za motnje hranjenja: Muza ali Svetovalni svet. Fino je imeti vsaj na daljavo nekoga, ki razume in ki ti nudi podporo v trenutkih, ko se ti zazdi, da ne bo šlo ali da nima smisla. Zelo dobro je imeti tudi starše na svoji strani. Ko boš pripravljena, jim le zaupaj. Starši si praviloma zelo želijo vedeti, kdaj je otrok v stiski, in ji/mu pomagati.

Kaj praviš?

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo, Nana.

Praviš, da si imela manjško stisko, ko si samo jokala. Se morda spomniš, zakaj si bila v stiski?

Kadar poskušamo razumeti ozadje določenih škodljivih vedenj, nam to lahko pomaga "zgrabiti bika za roge". Ko vemo, pred čem se skrivamo, si težje zatiskamo oči pred seboj.

Motnja hranjenja nas zelo rada prepričuje, da bomo z njo "drugačni", "občudovanja vredni" itd. Ampak kot sem rekla, to je laž. Z motnjo hranjenja postanemo samo še en del žalostne statistike, ki ni nič očarljiva. Ko se začnejo kazati vse bolj neprijetni znaki dolgotrajnega samomučenja s stradanjem, bruhanjem ipd., izgine vsa romantika. In potem nenadoma ugotoviš, da je minilo že 10, 20 let, vse, kar ti ostaja od te "drugačnosti", pa je en kup zelo zoprnih zdravstvenih težav, občutek osamljenosti, občutek, da vsi okoli tebe živijo, ti pa tega sploh ne zmoreš - in še slabša samopodoba, kot si jo imela na začetku.

Super, da treniraš atletiko! Že samo s tem izstopaš iz povprečja. Razumem, da do neke mere potrebuješ ta občutek drugačnosti. Ampak to se da doseči na veliko načinov, predvsem tudi takih, ki te bodo podpirali, ne pa jemali voljo do življenja. Drugačna si lahko recimo takole. :)

Kaj še te zanima? Katera področja bi rada raziskala, kjer lahko nekaj ponudiš, prispevaš v nekaj večjega od sebe ali zgolj daš prostor svojim potencialom?

Malo za šalo - malo zares: najbolj nenavadna in drugačna najstnica je definitivno tista, ki spoštuje svoje telo, svoj intelekt in svoje vrednote ter se podpira kot svojo najboljšo prijateljico. Se ti ne zdi, da je presneto malo takih vrstnic? :)

"Overthinkanje" pa je osnovni pogon, na katerega motnje hranjenja delujejo. Škoda možganov, ko pa lahko počnejo toliko drugega, boljšega.

Vem, da ni enostavno. Ampak zelo malo stvari v življenju, ki so res vredne, je enostavnih. ;)

Držim pesti zate!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Hojla!  

Po 4 dneh je malo verjetno, da je nastala kakšna večja škoda, zlasti, če ne občutiš nobenih težav pri požiranju in prehranjevanju. V nadaljevanju pa bom zapisala vse poznane posledice tovrstnega početja.  

Namerno izzvano bruhanje je vedno nevarno in se odsvetuje v kateremkoli primeru, izjemoma v primeru zaužitja strupov in še to pod nadzorom zdravnika. Posledice pogostega in dolgotrajnega bruhanja so lahko zelo dramatične. V "najboljšem" primeru ti lahko ostanejo dolgoletne ali celo doživljenjske prebavne motnje, ki močno poslabšajo kvaliteto življenja tudi po tem, ko enkrat s tem prenehaš.   

V najslabšem primeru pa se od tega lahko tudi umre. Smrt je posledica okvar notranjih organov, saj bruhanje poruši elektrolitsko ravnovesje in to zelo obremenjujoče vpliva predvsem na srce in ledvice. Lahko se tudi hudo poškoduje ali pretrga požiralnik zaradi draženja želodčne kisline, vračanja neprebavljene hrane ali uporabe prstov oz. različnih predmetov za izzivanje bruhanja. Ne manjkajo pa tudi primeri "počenih" želodcev.  

Še prej se škoda začne kazati na zobeh, ki začnejo izgubljati sklenino. To pomeni izgubo bele barve, vedno več kariesa, včasih zobje tudi izpadejo. Najbrž je odveč dodati, da imaš zaradi vsega tega tudi slab ustni zadah. Pozor, intenzivno ščetkanje zob po bruhanju stanje samo še poslabša in ne zmanjša škode!  

Neravnovesje elektrolitov in pomanjkanje hranil se pozna tudi na laseh in koži (izpadanje, suhost, vnetja), izgubiš lahko menstruacijo, to pa spet prinese dodaten val negativnih posledic.  

Zares ni vredno!!  

Trebušnjaki pa so čisto okej, da jih le ni preveč. ;-) Mišice namreč potrebujejo tudi mirovanje, da lahko rastejo, saj nastajajo v času po vadbi (ko se mišična vlakna obnavljajo). Prav tako mišic ne bo dosti, če hkrati ne zaužiješ dovolj beljakovin oz. hrane. Pri stradanju pa najprej izgubiš ravno mišice, ne maščobe.  

Maščobo prav tako nujno potrebujemo, zlasti ženske, saj ta ščiti naše notranje in reproduktivne organe, shranjuje vitamine in skrbi za hormonsko ravnovesje.  

In še to: poraba kalorij ima svojo zgornjo mejo. Telo kar hitro opazi, kdaj ga stradamo. Takrat se začne vedno bolj boriti proti izgubi teže. Ne pomaga tudi vse več telovadbe, saj začne ustavljati porabo drugje (zmanjša premikanje, ko ne telovadimo, ustavi menstruacijo, zmanjša porabo v možganih - zaradi česar se vse težje koncentriramo - v skrajni fazi pa dobesedno začne "jesti" lastne notranje organe!).   

Računica se, skratka, nikakor ne izide. Tako ob prenizki kot zelo previsoki teži, zlasti pa ob spremstvu vedenj, kot sta izzvano bruhanje ali zloraba odvajal in diuretikov, vedno sledijo negativne zdravstvene posledice in na žalost marsikdaj tudi prezgodnja smrt.  

Vse zapisano so ugotovitve zdravstvenih strokovnjakov s področij prehrane, gastroenterologije, dentalne medicine, športnega treniranja in zdravljenja motenj hranjenja. Več o tem lahko najdeš na spletu in v knjigah tudi sama. Priporočam pa, da se obrneš še na kakšnega športnega pedagoga v šoli in/ali na svojo zdravnico in dietetičarko v zdravstvenem domu.  

Lep petek in vikend ti želim! :)

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja