Anoreksija?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala za tvoje sporočilo.

S skrbmi, ki jih opisuješ, se ne srečuješ zgolj sama. Mnogi ljudje se soočajo z nezadovoljstvom s svojo telesno podobo in željo po spremembi, tudi če tega ne izgovorijo na glas.

Če prav razumem, si v času šole izpuščala nekatere obroke, in kljub temu da zdaj tega več ne počneš, te še vedno spremljajo neugodne misli ter občutki glede tega, kako izgledaš. Želiš si spremembe, ki bi jo opazili tudi tvoji sošolci_ke.

Naslavljanje tovrstnih občutkov in dejanj je zelo pomembno, saj lahko zgodnje ukrepanje bistveno izboljša naše zdravje ter počutje. Če si pripravljena, bi želela o tvoji situaciji izvedeti še kaj več, da ti lahko lažje pomagam. Kdaj bi na primer rekla, da si se začela tako počutiti? Se je takrat zgodilo kaj posebnega? Razmišljam tudi o tvojih občutkih v času, ko si preskakovala obroke – kako si samo sebe zaznavala takrat (napram zdaj). Ali opaziš kakšno razliko?

Ali imaš anoreksijo oz. kakšno drugo motnjo hranjenja ali prehranjevanja, pa lahko diagnosticira le usposobljen strokovnjak, ob pregledu. Če tvoji občutki vztrajajo in vplivajo na tvoje vsakdanje življenje, tako priporočam, da se obrneš na svojega osebnega zdravnika, ki te bo po potrebi napotil naprej, ali neposredno na Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Strokovnjak ti bo pomagal razumeti simptome, ki jih doživljaš, in zagotovil potrebno usmerjanje ter podporo.

Medtem te spodbujam, da prakticiraš aktivnosti, ki ti lahko pomagajo izboljšati samopodobo in preusmeriti pozornost od negativnih misli. Sem štejemo na primer pisanje dnevnika, čuječnost ali ukvarjanje s hobiji.

Včasih lahko pomaga tudi pogovor z drugo osebo. Poleg bližnjih (npr. družinski član, prijatelj) se lahko pogovoriš tudi z učiteljem, ki mu zaupaš, ali šolsko svetovalno službo. V kolikor želiš ostati anonimna, pa so ti na voljo tudi razne telefonske linije (npr. TOM telefon) ali klepetalnice, kot je naša.

Ne pozabi, da tvoja vrednost ni pogojena z videzom ali mnenjem drugih.

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala, v primeru pomislekov ali dodatnih vprašanj pa sem seveda na voljo še naprej.

Lepo bodi,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

veseli me, da si se ponovno javila. Hvala tudi, da si z menoj podelila več o svoji situaciji. 

Praviš, da se tako počutiš že od oktobra lani. Od takrat dalje ti je šlo vse narobe, skoraj vsak dan si se jokala, a za to nisi našla očitnega razloga. Predstavljam si lahko, da je to za seboj pustilo vrsto vprašanj o tem, kaj se s teboj dogaja.

Stvari iz preteklosti, ki nas »ubijajo«, tj. v nas še vedno povzročajo napetost, pomembno vplivajo na naše zdravje ter počutje. Pojavijo se lahko različna manj koristna vedenja, kot je tudi izpuščanje obrokov. Kar se zadeva slednjega, vsakdo kdaj izpusti obrok, če se to dogaja stalno, namensko in pod vplivom čustev, pa lahko nakazuje na večji problem.

Pomembno je zavedanje, da so občutki, ki jih doživljaš, normalni in ob njihovem nastopu ni popolnoma nič narobe, če o njih spregovoriš.

Toplo te spodbujam, da narediš prav to – najraje z odraslo osebo, ki ji zaupaš. Skupaj lahko razmislita o nadaljnjih korakih, ki so zate in tvoje okoliščine najbolj smiselni. Kaj meniš o tem?

Kar opisuješ, se razvija in krepi že več mesecev ter vpliva na tvoje vsakdanje življenje. Razreševanje teh težav ti lahko pomaga, da se boš v prihodnosti uspešno spoprijela s kakršnim koli izzivom, vključno z gimnazijo.

Navsezadnje pa tudi, da se boš počutila bolje :)

Želim ti veliko sreče,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

opravičujem se za nekoliko pozen odgovor.

Omenjaš, da ti spet gre »vse« narobe. Priznam, da si težko predstavljam, kaj vse to zajema, zdi se namreč, da se že od začetka loviva z narekovaji. Vseeno pa lahko vidim, da ti je zaradi tega zelo hudo, in res mi je žal, da se moraš s tem soočati.

To, da si začela prisilno bruhati, lahko dolgoročno škoduje tvojemu zdravju, tako psihičnemu kot fizičnemu (vodi npr. v dehidracijo, poškodbe zobne sklenine ali prebavnega sistema).

Zato te še enkrat močno spodbujam, da to, kar se dogaja, podeliš z nekom v svoji okolici, ki mu zaupaš in ti lahko pomaga poiskati nadaljnjo pomoč. Če svoje stiske ne moreš zaupati bližnjim, se lahko obrneš na učitelja ali šolsko svetovalno službo, pa tudi izbranega osebnega zdravnika. Poleg omenjenih so ti na voljo tudi drugi viri pomoči.

Pomembno je, da si zapomniš, da z iskanjem pomoči ni nič narobe, še posebej, ko gre za naše zdravje in počutje. Včasih se znajdemo v situacijah, ko vsega več ne zmoremo sami, in takrat je lahko zelo koristno, če imamo ob sebi nekoga, ki nam nudi podporo, ko jo najbolj potrebujemo.

Prosim, sporoči mi, kaj meniš o tem, kar sem napisala.

Držim pesti zate,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)