Anksioznost zaradi časa

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, vitan!

Hvala, da si se s svojim vprašanjem obrnila na našo spletno svetovalnico. Vidim, da si se najprej zaupala drugim, a tvoje stiske ob minevanju časa niso vzeli resno. Super je, da si vztrajala pri iskanju razumevanja in odgovorov. Včasih nas drugi ljudje, čeprav so naša družina ali prijatelji, ne zmorejo v celoti razumeti, saj so različni od nas, imajo drugačne poglede in izkušnje in se drugače odzivajo na življenjske situacije. Zato ne bi rekla, da delaš probleme tam, kjer jih ni. Zate je trenutno to pomembno vprašanje in je prav, da se mu posvetiš, sicer te bo »glodalo« še naprej.

Ko sem prebrala tvoje vprašanje, sem se spomnila svoja razmišljanja o minevanju časa. Upam, da ti bodo moj pogled, izkušnje in nasveti v koristno podporo. Spomnim se jutra na svoj 15. rojstni dan. Takoj, ko sem se zbudila, sem pomislila, da še enkrat toliko in bom stara 30 let. Prav »zadelo« me je, da čas mineva in ga ne morem ustaviti. Skrbelo me je, koliko sprememb me čaka, kaj vse bo prinesla prihodnost, ali bo šlo vse po mojih načrtih itn. No, če prevrtim čas naprej, je bilo jutro mojega 30. rojstnega dne čisto drugačno. Še pomislila nisem, da bom čez 30 stara 60. Nasprotno, vesela sem bila, da sem za rojstni dan že doma iz porodnišnice z drugo hčerko in sva obe zdravi. Časa za premlevanje globokih življenjskih vprašanj v tistem obdobju nisem imela, ob novorojenčkih je namreč dovolj živeti vsak dan posebej. Potem pa so leta minevala in sedaj jih imam že čez 40. Še enkrat toliko, pa bom šla že proti 90. Sedaj, ko so vse tri hčerke že v šoli, se z možem lepo razumeva in imam dobro službo, imam spet več časa za razmišljanje o minevanju časa in o vseh spremembah, ki jih le-to prinaša. In med moje misli se prikradejo tudi skrbi in obžalovanja.

Vidiš, povsem običajno človeško je, da se sprašujemo o minevanju časa. Posebej pogosto se to zgodi ob prelomnicah, kot so okrogli rojstni dnevi, zaključek šole, novi začetki, ipd. Prej ali slej se vsak človek zave, da čas mineva in da je tudi sam minljiv. Kaj pa človek naredi s tem zavedanjem, je pa druga stvar. Nekateri ljudje se s tem ne ukvarjajo, svojim razmišljanjem in skrbem ne prisluhnejo. Drugi se lahko ravno nasprotno preveč ukvarjajo s skrbmi glede prihodnosti in žalovanjem za stvarmi, ki so minile, kar jih vodi do anksioznosti.

Meni se zdi najboljša srednja pot. Menim, da je za nas koristno, da svojih občutkov glede minevanja časa ne ignoriramo, ampak da se jih zavedamo in se z njimi ukvarjamo. Vendar je hkrati tudi pomembno, da te občutke omejimo do te mere, da lahko z njimi normalno funkcioniramo in živimo.

Prehod iz srednje šole na fakulteto je velika sprememba v življenju vsakega mladostnika. Čisto človeško je, da te »stisne« ob mislih, da ne boš več vsak dan s svojimi srednješolskimi prijatelji, da boš v novem okolju, da boš postala odrasla. To so res velike spremembe. In celo take, ki se jim ne moreš izogniti. Kar pa lahko narediš, je, da se odločiš, kako se boš na spremembe odzvala in kako boš z njimi živela.

Preden se lotiva tega – ali poznaš knjige in filme Gospodar prstanov? Gandalf na temo preizkušenj izreče čudovito misel: »All we have to decide is what to do with the time that is given to us.« * Zame je ta misel že od najstniških let pomembno vodilo skozi življenjske preizkušnje. Gandalf ima prav – na nekatere stvari v življenju nimam vpliva, lahko pa se odločim, kaj bom naredila glede tega.

Če se sedaj vrneva spremembe, ki te čakajo. Sedaj si v zadnjem letniku srednje šole in do študija imaš še skoraj eno leto časa. Razmisli, kako bi rada preživela čas s svojimi prijatelji v srednji šolo. Povej jim ali pa skupaj naredite načrt, kaj bi radi skupaj doživeli – ne samo v šoli, ampak tudi med počitnicami. Če boste pridni, vas bo čakalo kar 3 mesece poletnih počitnic, preden se začne študijsko leto oktobra. Svoja skupna doživetja lahko ovekovečite s fotografijami in filmčki; lahko si svoje dogodivščine zapišete; lahko drug drugemu napišete pisemca; oblikujete svojo playlisto najljubših pesmi itn. Skupaj lahko ustvarite veliko lepih spominov, hkrati pa tudi utrdite svoje prijateljstvo. Nikjer ne piše, da po srednji šoli ne boste več prijatelji. Res je potrebno več usklajevanja in organizacije, da se prijateljski odnosi tekom študija ohranijo, ampak to ni ovira. Mnogi ljudje, vključno z mano, smo v srednji šoli pridobili prijatelje, ki so še vedno del našega življenja. Pri tem pa je pomembno, da si s prijatelji poveste, da drug drugemu veliko pomenite in si želite ostati prijatelji. Predvsem je pomembno, da si naredite načrt (in se ga držite), kako boste ohranjali svoje prijateljstvo, ko boste vsak na drugi fakulteti ipd. Lahko uskladite urnike in greste enkrat tedensko skupaj na kosilo ali vsaj na kavo/čaj; lahko skupaj hodite v gledališče ali na kakšen šport; med počitnicami greste lahko skupaj na potovanje ipd. Novodobna tehnologija v obliki skupin na socialnih omrežjih sicer pomaga pri ohranjanju stika, vendar je za dolgoročno prijateljstvo vitalnega pomena druženje v živo ter da ste drug drugemu tekom življenja v oporo.  

Napisala si tudi, da te skrbi, da odraščaš. Razmisli, kaj je tisto, kar te pri odraščanju skrbi. Kako bi se tega lahko lotila? Vsi ljudje iz otrok postanemo odrasli, kar pomeni, da smo samostojni in odgovorni za svoje življenje in si s svojim delom služimo denar. Večina odraslih ljudi si tudi ustvari svojo družino in skrbi zanjo. Takole napisano lahko izzove skrbi in se sliši kot velika, naporna naloga. Tudi meni se je v najstniških letih zdelo tako, ampak že tekom študija sem se začela veseliti odraslosti, da bom diplomirala, imela službo in svoj denar, da bom imela svoj dom, da bom poročena in imela otroke. Tekom odraščanja namreč ne odrašča samo tvoje telo, ampak tudi tvoje razmišljanje dozoreva in zaveš se, da se veseliš odraslosti in da si dovolj sposoben za samostojno življenje. Iz skrbi in strahu se razvije pričakovanje, da boš lahko sam svoj šef, da boš lahko svoje želje in ideje uresničil, da boš lahko naredil spremembe v svojem življenju in v svetu. Po drugi strani pa zares odrasel ne postaneš kar čez noč. Osamosvajanje je proces, v katerem se usposobiš za nek poklic, si najdeš službo, se odseliš od doma, se tudi čustveno osamosvojiš od svoje primarne družine in si ustvariš svoje življenje oz. svojo družino. Meni je bilo pri tem v veliko podpro, da nisem bila sama, da sem se lahko po nasvet ali samo po objem obrnila na svoje starše in prijatelje. Razmisli, kdo je lahko tvoja podpora na tvoji poti do odrasle ženske.Če se ti zdi, da ti tesnoba otežuje vsakodnevno funkcioniranje, da je sama ne moreš obvladovati, bi bilo koristno, da si najdeš strokovno pomoč. Lahko se obrneš na vašo šolsko svetovalno službo. Predlagam ti tudi, da si pomagaš s priročnikom »Tesnoba – moj zaskrbljeni čuvaj«.  Tam je razloženo, kaj je tesnoba, kako in zakaj nastane ter kako si lahko pomagaš.

Priročnik:
https://www.tosemjaz.net/prirocniki/tesnoba-moj-zaskrbljeni-cuvaj/

Minevanje časa je lahko vir skrbi in strahu. Po drugi strani pa je lahko tudi vir hvaležnosti. Strah te je, da ne boš več s svojimi prijatelji. Ampak to pomeni, da sploh imaš prijatelje, da imaš dobre prijatelje in da se imaš z njimi lepo. Če bi bilo drugače, bi bila samo vesela, da gre čas naprej. Na pretekle dogodke lahko gledamo z žalostjo, da so se končali. Lahko pa žalosti dodamo še hvaležnost, da so se zgodili, in upanje, da bomo našli način, da se bodo še kdaj zgodili. In tudi to je del odraščanja, da se naučimo živeti s spremembami. Da ne ostanemo samo pri strahu in skrbi, ampak iščemo načine, da v spremembe prinesemo še hvaležnost, veselje in upanje.

 

* Celoten citat:

“I wish it need not have happened in my time," said Frodo.

"So do I," said Gandalf, "and so do all who live to see such times. But that is not for them to decide. All we have to decide is what to do with the time that is given us.”

(J.R.R. Tolkien, The Fellowship of the Ring)

mag. Katja Nastran, univ. dipl. psihologinja