Anksioznost v partnerskem odnosu

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

če opažaš, da se anksioznost pojavlja predvsem v odnosu s partnerjem (npr. kot potreba po potrditvi, strah pred zapuščenostjo, povečana občutljivost na njegove odzive ali pogosto premlevanje najhujših možnih scenarijev), je to najverjetneje povezano z navezanostjo. 

V psihologiji govorimo o slogih navezanosti, ki se oblikujejo skozi zgodnje odnose in izkušnje, največkrat preko odnosov s starši. Starši so lahko bolj ali manj strogi, razumljivi, topli, odzivni na naše potrebe, v najhujših primerih lahko prihaja tudi do zlorab, zanemarjenja itd. Vse to oblikuje naš slog navezanosti, ki je lahko: varen, izogibajoč, ambivalenten/anksiozen, dezorganiziran.  V bistvu gre za načine, kako se čustveno povezujemo z drugimi in vstopamo v odnose. Pri varnem slogu navezanosti posameznik zmore biti v bližini z drugimi, z njimi deli svoja čustva, zna dajati in sprejemati ljubezen, hkrati pa ne živi v stalnem strahu pred zapuščenostjo. Tudi kadar partner ni prisoten, lahko to prenese brez večje stiske.

Pri anksioznem slogu navezanosti pa je pogosto prisoten močan strah, da bo ljubljena oseba odšla ali si premislila. Posameznik lahko zato neprestano išče bližino, potrebuje nenehna zagotovila, da je ljubljen, pogosto razmišlja o najslabših možnih scenarijih in se hitro počuti zavrnjenega ali negotovega, če ne dobi dovolj potrditve ali če partner ni na voljo.

Pomembno je poudariti, da je določena mera anksioznosti v odnosih povsem normalna, če gre zgolj za željo po bližini ali pogrešanje partnerja. Težava pa nastane, če so ti občutki neobvladljivi in če te začnejo izčrpavati ali vplivajo na odnos, npr. da se partner ob tem počuti obremenjen ali utesnjen.

V takem primeru je smiselno, da začneš pri sebi raziskovati, v katerih situacijah se anksioznost pojavlja in kakšne misli jo spremljajo. Ko se pojavi situacija in tvoji možgani oblikujejo misel, kaj se dogaja (po navadi katastrofično), poskušaj iskati tudi bolj realistične razlage (npr. da partner ne odgovori takoj, ker je zaposlen, in ne zato, ker se te izogiba ali je s kom drugim).

Hkrati je pomembno graditi občutek varnosti tudi pri sebi. To storiš preko dejavnosti, v katerih uživaš, odnosov s prijatelji in stvari, ki te pomirjajo. Pomembno je, da imaš pozitivne izkušnje tudi brez partnerja in da se zavedaš, da se ne bo zgodilo nič slabega tudi, če ima partner svoj čas brez tebe. V bistvu tudi čas zase prispeva k zdravem odnosu. Priporočljivo je tudi, da se s partnerjem o tem odkrito pogovoriš. Torej, da mu poveš, kaj doživljaš in kaj bi ti pomagalo pri gradnji večjega občutka varnosti in zaupanja v odnosu (npr. da ti napiše, ko se dobi s prijatelji, da ti zvečer povzame, kaj je počel ipd.). Pomisli tudi, kaj vse se je zgodilo v zadnjih nekaj mesecih, kar bi lahko spodbudilo to anksioznost. Sta bolj oddaljena? Se je odnos spremenil? Morda so se ti občutki pojavili, ker se je odnos naravno ustalil. Na začetku, ko smo v t.i. fazi medenih tednov, se po navadi več vidimo s partnerjem, smo neprestano v kontaktu. Ampak naravno in prav je, da ta faza ne traja večno, saj imamo še veliko stvari, ki jih moramo postoriti in ne moremo večno vse svoje energije usmerjati v partnerja. Zdrav partnerski odnos je lahko sidro, toplo ognjišče, h kateremu se vračamo, ampak nezdravo je, da okupira vsak del našega življenja. Še ena možna razlaga, zakaj, so se ti občutki pojavili prav zdaj je tudi ta, da se je v tvoji družini zgodil kak specifičen dogodek, ki je sprožil te občutke in jih zdaj prenašaš na odnos s partnerjem. 

Ne skrbi. Ti slogi niso zacementirani in ko enkrat ozavestiš te vzorce, jih je mogoče s postopnim delom in razumevanjem tudi spreminjati. Še posebej, če imaš pri tem tudi podporo fanta.

Vse dobro ti želim!

Anadeja Bajzek, dipl. psihologinja (un)