Anksioznost, ne vem kako dalje

Pozdravljeni, kdorkoli bo to prebral.

Tukaj so še eni dodatni podatki, kateri so mogoče pomembni:

- nimam nobene diagnoze (tudi ne pravim da imam definitivno anksioznost) + nobenih zdravil ne jemljem,

-določeni družinski člani vedo za stanje doma,

-to leto sem dobila psihologinjo (po svoji volji), ampak sem želela anonimen odgovor na celotno zadevo.

 

Zdi se mi, da že od malega čutim stisko, ki preprosto ne izgine. Nisem prepričana, kdaj se je začela, se mi pa zdi, da je imel velik vpliv name odnos med mojima staršema.

Oče je delal v tujini, mama pa je bila v Sloveniji in je večinoma ona skrbela zame. Ko je oče prišel domov, sta se večino časa kregala. Tudi kadar se nista, sem čutila tesen nemir in občutek, da ne vem, kdaj se bo prepir spet začel. Prepire je ponavadi začenjal oče, pogosto zaradi zelo majhnih in običajnih stvari, ki so se nato razvile v večje konflikte.

Kot otrok sem se najprej umikala od konfliktov, sčasoma pa sem dobila občutek, da bi lahko jaz pomagala. Mami sem začela dajati neke vrste »napotke«, kako naj se odzove oziroma kaj naj naredi. Mislim, da sem bila takrat približno v 4. razredu.

Sčasoma sem opazila tudi, da je bil oče do mame nasilen in ji je grozil. Ko sem to začela razumeti, sem poskušala biti čim več v istem prostoru kot onadva, ker sem mislila, da bi ju bilo mogoče sram pred mano in bi zato prenehala oziroma da bi bilo očeta strah kaj narediti mami.

To sčasoma ni več pomagalo in sem nasilje velikokrat tudi sama videla. Ko sem očetu rekla ali kričala, naj neha, me ni poslušal. Po tem mi je pogosto razlagal, zakaj je to naredil, in mi predstavljal svoje »razmišljanje« o konfliktu.

Pri mami sem imela občutek, da je svojo jezo zaradi odnosa z očetom včasih usmerjala name. Kljub vsemu je še naprej hodila k očetu in se mi, ko se je kaj zgodilo, tudi izpovedovala.

Že okoli 6. razreda se mi zdi, da preprosto nisem več čutila miru. Doma sem bila vedno na preži in nisem imela občutka, da se lahko zares naslonim na starše. Mir sem večinoma iskala na spletnih omrežjih, ker ga drugje nisem čutila (čeprav verjamem da to ni najbolje).

Velika prelomnica je bila zame 8. razred. Takrat sva se z mamo že preselili, vendar se mi zdi, da se je stres iz domačega okolja, šole in nasploh življenja skozi leta nakopičil. Takrat sem se začela čisto umikati od zunanjega sveta in sem bila vedno bolj v svoji glavi.

Izgubila sem voljo do šole, prijateljev, hobijev in nasploh do večine stvari. Od vsega sem čutila napor in tesnobo ter občutek, da mi nič več ne prinaša česa pozitivnega. Večino časa sem ležala v postelji in jokala, včasih tudi več dni zapored.

Takrat so postajale moje misli vedno bolj temne in močne. Pojavljale so se tudi misli o tem, da bi si lahko škodovala. Nisem imela načrta, da bi to naredila ali da bi končala svoje življenje, vendar so bile misli včasih tako močne in jasne, da me je pretreslo in sem se spraševala, ali si res želim umreti.

Na koncu se je stanje izboljšalo. Uspešno sem končala šolo in sem zdaj v drugem letniku. Kljub temu pa se moj način razmišljanja in doživljanja stvari ni bistveno spremenil. Še vedno ne čutim miru. Čeprav imam rada svoje prijatelje, jim ne povem vsega, predvsem ne o stanju doma in svojem duševnem počutju. Zdi se mi, kot da sem miselno še vedno v 7. razredu.

Čeprav se je kreganje med staršema, odkar živimo narazen, začasno prenehalo, so se pojavile nove težave. Mama ima več zdravstvenih težav in omejeno mobilnost, poleg tega ima depresijo in težave z alkoholom. Večkrat mi je tudi rekla, da bi se brez mene že ubila.

Svojo mamo imam rada in jo spoštujem, vendar se mi zdi, da sem se zaradi vsega, kar se je zgodilo, čustveno odklopila od nje, podobno kot od očeta. Ne čutim več prave povezanosti z njima in včasih čez dan skoraj pozabim nanju.

Poleg vsega tega me obremenjujejo tudi ocene v šoli, perfekcionizem, nenehno primerjanje z drugimi in neprestano premlevanje misli.

Občutek imam, kot da sem iz dneva v dan na robu. Strah me je, da bom spet prišla v stanje, v katerem sem bila v 7. oziroma 8. razredu. Strah me je tudi, kako bom lahko tako živela naprej. Najhujše pa je, da včasih ne vem, ali je sploh smisel živeti.

Dostikrat imam tudi epizode, za katere mislim, da bi lahko bili panični napadi. Takrat začnem težje dihati in se močno potim. Misli preprosto ne morem ustaviti; hkrati se mi vrti več misli naenkrat. Ko eno misel poskušam odložiti, se pojavi druga in nato spet nova. Šola oziroma ocene to običajno še dodatno okrepijo.

Nočem umreti in trenutno nimam namena, da bi si vzela življenje. Hkrati pa ne najdem poti iz tega počutja in ne vem, kaj naj naredim. Toliko let že živim z enakimi oziroma podobnimi mislimi, da imam občutek, kot da ne najdem poti ven.

Svet se mi ne bo prilagodil in se lahko edino jaz, ampak preprosto nimam ideje in volje oz. moči kako, bi to lahko sploh naredila.

Kaj menite? Bi to lahko delovalo za anksioznost? Ali bom morala za vedno s tem živet?

Hvala za odgovor.