Anksioznost, ne vem kako dalje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

ti bom iskreno povedala, da mi je bilo ob branju tvojega sporočila zelo hudo. Pa ne, ker bi me s svojo zgodbo bremenila, ampak ker nihče ne bi smel doživeti toliko nasilja, kot si ga ti že v svojem otroštvu in mladostništvu. Žal mi je. Hkrati sem tudi vesela, da si se obrnila name in upam, da ti bom lahko pomagala razmišljati, kaj še lahko narediš, da boš lažje nosila prtljago, ki so ti jo naprtili starši. Vmes ti bom postavila kakšno vprašanje in če želiš, mi lahko odpišeš, lahko pa samo razmisliš sama pri sebi.

Najprej bi ti rada povedala, da za situacijo doma, jezo očeta, alkoholizem mame, njune prepire, nikakor nisi kriva. Upam, da to veš. Se mogoče vseeno včasih spopadaš z občutki krivde? Glede na to, čez kaj si šla, ne bi bilo to nič nenavadnega. Žrtve družinskega nasilja se pogosto krivijo, da niso naredile dovolj, da bi nasilje preprečile ali pa da so s kakšnim svojim dejanjem morda povzročile ali poslabšale situacijo. Seveda to ni res. Za agresivno vedenje je odgovorna (odrasla) oseba, ki to vedenje izvaja. V tvojem primeru je glavni nosilec oče, do neke mere tudi mama, nikakor pa ne ti. Kakšen pa imaš zdaj odnos z očetom? Se je on kdaj fizično ali psihično spravil tudi nate?

Če te prav razumem, si čutila napetost med staršema že kot zelo majhen otrok, kasneje pa si bila priča tudi nasilju očeta nad mamo. Otrok, ki je priča nasilju med staršema je pravzaprav tudi sam žrtev nasilja. Omenila si, da je tudi mama znašala svojo frustracijo zaradi situacije z očetom nate. Res si bila ujeta v nemogočo situacijo. Nič čudnega ni, da se vse to odraža tudi na tvojem počutju in duševnem zdravju.

Ko sem brala tvoje sporočilo sem večkrat pomislila, da sta te starša, še posebej mama, že zelo zgodaj začela »parentificirati«. Parentifikacija je pojav, ko starši svojega otroka postavijo v vlogo odraslega in od njega na direkten, veliko pogosteje pa na nedirekten, subtilen način zahtevajo in pričakujejo, da na neke načine poskrbi za njih. Istočasno pa oni ne opravijo v celoti svoje starševske funkcije in otroka ne zaščitijo, ne poskrbijo za njegove potrebe, ne poskrbijo za njegova čustva,… Gre za obliko zlorabe, ki nas, če smo takšni dinamiki izpostavljeni na dolgi rok, lahko zelo rani. V tvojem sporočilu ta vzorec opazim na primer v tem, da si poskušala čim več časa preživeti v istem prostoru kot oče in mama, da oče ne bi bil fizično nasilen nad mamo. Kljub tvojemu trudu, ti ni uspelo zaščititi mame in na koncu si bila večkrat priča nasilju. Za malega otroka je grozljivo, da si »naprti« tako nemogočo nalogo, kot je zaščititi mamo pred očetom, saj bi moralo biti ravno obratno. Ona dva bi morala ščitit tebe pred bolečino in hudim. Starša sta te s svojo dinamiko postavljala v nemogočo vlogo, ki ji nikakor nisi mogla biti kos. Vzorec parentifikacije vidim tudi v tem, da moraš tudi sedaj skrbeti za svojo mamo, ki se ne zmore soočiti s svojimi problemi in beži v alkohol. Praviš, da ti je rekla, da bi se brez tebe ubila. Kako si se počutila, ko si to slišala? Takšne besede so veliko breme zate, saj si to lahko razlagaš, da moraš biti vedno tu za tvojo mamo, lahko te začne skrbeti, kaj bo z njo, če te kdaj ne bo, če greš na počitnice, na fakulteto,… Nisi ti tista, ki bi morala poskrbeti za tvoje starše, temveč bi oni morali poskrbeti zate.

Povsem logično je, da je nezdravo družinsko okolje vplivalo tudi na tvoje duševno zdravje. Vidim, da zelo poglobljeno razmišljaš in da opažaš vzorce, v katere si ujeta. To je dobro in ti bo pomagalo na poti iz tega težavnega obdobja. Skrbi me zaradi samomorilnega vedenja, ki ga opisuješ, sem pa nekoliko pomirjena, da trenutno nimaš namena, da bi se ubila in da nočeš umreti. Bi mi mogoče želela povedati kaj več o tem, kje vse v tvojem življenju pa vidiš smisel? Imaš mogoče dobre prijateljice, kakšne hobije, odraslo osebo, na katero se lahko zaneseš? Kaj si želiš za svojo prihodnost? Si že v drugem letniku, kar pomeni, da boš relativno kmalu lahko razmišljala tudi o selitvi na svoje. Je to nekaj, kar si želiš?

Zdaj pa še k tvojem zadnjem in verjetno najpomembnejšem vprašanju, kaj narediti, kako se spopasti s tesnobo, občutkom brezupa. Zelo, zelo pomembno – pravzaprav ključno – se mi zdi, da o svojih stiskah začneš govoriti z odraslo osebo, ki ji zaupaš. Predlagam ti, da najdeš podporo, ki ti bo na voljo na redni bazi, vsaj enkrat tedensko. Tvoja situacija ni nerešljiva, trdno verjamem tudi, da se bo tvoja tesnoba na dolgi rok pomirila, vendar pa spremembe ne bodo vidne kar čez noč. Na šoli ti je na voljo šolska svetovalna delavka, morda lahko začneš tam. Veliko šol ima na tem delovnem mestu zaposlenega tudi psihologa. Pojdi tudi do svoje osebne zdravnice, razloži ji kako se psihično počutiš in jo prosi za napotnico za kliničnega psihologa. Če svetovalna služba ne bo dovolj oziroma se tam ne boš dobro počutila, ali pa če bi potrebovala še dodatno podporo, pa se obrni na Posvet, društvo za brezplačno psihološko svetovanje, ki deluje širom Slovenije in ima specializirane svetovalnice za mladostnike. To bi bil prvi korak, ki bi ti ga priporočila za reševanje tvoje situacije. Nujno rabiš zaveznika, ki te bo razumel in ti bo lahko stal ob strani pri sprejemanju odločitev za tvojo prihodnost. In pomembno se mi zdi, da to niso samo prijateljice, temveč tudi neka odrasla oseba. Kaj meniš o tem?

 

Vesela bom tvojega odgovora.

 

Lep pozdrav

Maruša Grešak, mag. psihologije