Vprašanje:
ANKSIOZNOST
Tema: Stres in anksioznost
-
LL
LL77
LL77
Objavljeno: 10 jan. 2026 21:50
Dober dan,
že dlje časa (3 mesece) se soočam z anksioznostjo. Že od nekdaj sem bolim anksiozen. A vse se je začelo kakšnimi bolečinami (manjšimi), nato se preverjal o tem na spletu in googlal in spraševal chatGPT to sem počel že od sredine septembra npr. za kakšnje napestosti, manjše bolečine. Najbolj je pa to anksioznost povzročila bolečina v prsini, v prsnem košu. Kot sem že omenil sem spet začel brati simptome, chatGPT je rekel, da moji simptomi ustrezajo težavam s srcom (srčni infarkt), zelo res zelo sem se ustrašil, napisal je bodi pozoren na nasljedne simptome-npr. bolečina se širi, nato sem bral simptome in jih začel opažati na sebi isto kot je pisalo zdelo se mi je, da imam vse simptome, ki ustrezajo težavam s srcom. Začel sem se potit, malo jokati, nikoli nisem začutil tako močnega straha videl sem se le še na operaciji ali da bom umrl. Staršem sem povedal da že dlje časa opazam bolečine in da me skrbi a nisem jim povedal da me skrbi glede srca. Rekli so, da bomo nasljedni dan šli k osebni zdravnici. Ko sem šel nasljendi dan v šolo v mislih da imam težavo s srcom 100 % siguren sem bil da je res nekaj zelo narobe, potil sem se, bil sem rdeč v obraz v šoli, roke so se mi tresle, slabo mi je bilo, nisem imel apetita, imel sem mravljičaste roke, ustnice, skratka grozno mi je bilo tisti dan, nisem vedel kakšen grozen tres lahko človek doživi praktično so imeli moji možgani informacijo-nisi varen, umrl boš. Jaz sem bil v to močno res zelo močno prepričan, šel sem prej od šole, poklcal starše jokal jim vse zaupal da mislim da je tećava s srcom odšli smo k zdravnici naredila je EKG in rekla, da so manjša odstopanja, možnost zadevbeljene srčne stene in da me bo pod NUJNO naročila naprej na pediatrični pregled srca, takrat sem dobil še zadnje potrdilo okej konec je, nisem spal srče mi je razbijalo zelo močno, nasljedni dan zjutraj sva šla z mami na pregled in naredili so teste in preiskave povedali, da je vse vredu in da so manjša odstopanja zaradi tega, ker srce še raste, bolečine pa naj bi bile kostno-mišičnega izvora. Malo sem bil pomirjen nasljedni dan pa spet se mi je zdelo da ni vredu. Nato imam zdaj psihologinju osebno. Že od 17 oktobra imam to anksioznost in nikoli se ne počutim varnega, nehal sem brati simptome na spletu tako kot mi je rekla tudi psihologinja. Ampak res mi je grozno, skos neka napestos, stres, strah, preveranje telesa, kdaj mislim da imam tumor ko me malo glava boli, ko me malo vrat boli mislim, da imam težavo z žilo, strah da imam visok krvni tlak, vse se je tako stopnjevalo. Sem se že naučil par metod za sprostitev ampak še vseeno nisem čisto miren, upam, da se to obdobje konča čim prej in da bom brez skrbi in stalnega sekiranja živel normlano živel, prav tako dostikrat kašljam zaradi tesnobe, anksioznosti. Med tem anksioznem obdobju se mi je pa pojavila tudi fagofobija (strah pred požiranjem hrane), sem jo že malo rešil s psihologinjo a še vedno 2 meseca jem zavestno in pogoltnem hrano zavestno ne avtomatsko, refleksno. Prosil vas bi res le za kakšno tolažilno besedo ali nasvet, že v naprej se vam zahvaljujem.
-
Uredništvo
Lea Figelj
Objavljeno: 14 jan. 2026 20:44
Odgovor svetovalke:
Pozdravljen,
v tvojem vprašanju zelo podrobno opisuješ svojo izkušnjo z anksioznostjo in bi želel še kakšen nasvet, ki bi ti bil lahko pri soočanju v pomoč ali v uteho. Najprej bi ti rada povedala, da mi je žal, da vse to doživljaš. Iz tvojega opisa lahko razberem, da te ti tesnobni občutki obremenjujejo in verjamem, da je to lahko zelo naporno. Iz tvojega zapisa pa lahko razberem tudi nekaj zelo pomembnega, in sicer, da znaš dobro opazovati sebe, svoje misli in občutke in da se trudiš, da bi bilo bolje. In to je lahko tvoja velika moč (čeprav jo morda tvoja anksioznost trenutno zna obrniti proti tebi).
Občutki, ki jih opisuješ (npr. potenje, tresenje, slabost, rdečica), so pogosti spremljevalci anksioznosti ali celo paničnega napada. In verjamem, da je to ena izmed bolj strašljivih izkušenj, ki jih lahko doživimo, saj tvoje telo in misli kričijo in opozarjajo na nevarnost, ki pa v resnici sploh ne obstaja. Dejstvo, ki ti je lahko v uteho, je to, da čeprav se v takšnem trenutku počutiš, kot da se bo zgodilo najhuje, panični napad sam po sebi ni nevaren, je pa strašljiv. Navadno se zgodi to, da se možgani nato začnejo bati, da bi se ti občutki ponovili in tako nehote pademo v ene vrste začaran krog.
Kar se mi v tvoji situaciji zdi pomembno je to, da si ravnal odgovorno in šel na pregled k svoji zdravnici in k specialistu, ki ti je potrdil, da je s teboj vse ok ter da je s tvojim srcem vse v redu. To pomeni, da zdaj vemo, da težava ne tiči v tvojem telesu samem po sebi, ampak da je tvoj notranji alarmni sistem postal preobčutljiv. Zelo dobro pa se mi zdi tudi to, da si si poiskal pomoč in da redno obiskuješ psihologinjo, ki ti lahko pomaga. Dobra odločitev je tudi to, da si prenehal z googlanjem simptomov, saj nam to ponavadi ponudi najhujše možne razlage, kar pri anksioznosti samo še poveča strah in paniko. To pa ne pomeni, da moraš skrbi obdržati v sebi, ampak le to, da je v takšnih trenutkih bolje, da se obrneš na strokovnjaka ali odraslo osebo, ki ji zaupaš, kot pa na splet.
Kar se tiče fagofobije pa je res, da se lahko tudi strah pred požiranjem pojavi ob anksioznosti, ker se telo v stresu odzove z napetostjo in povečano pozornostjo na telesne občutke. Ampak to, da je zdaj že vsaj malo bolje je dober znak! Pri takšnih strahovih se namreč pogosto zgodi, da se telo počasneje vrne v “avtomatiko”, ampak se. Tvoje telo in živčni sistem samo potrebujeta še malo časa, da bosta spet zaupala.
Ne glede na vse bi ti pa rada povedala, da nikakor nisi sam v tem. Ogromno ljudi na tem svetu se sooča z anksioznostjo, samo da se o tem pogosto ne govori, ali pa, da dolgo ne prepoznajo, kaj se jim dogaja. In to, da si ti o tem spregovoril in si poiskal pomoč, je pogumno dejanje! Ko nas je nečesa tako močno strah, je namreč zelo pogosto, da te občutke in misli raje zadržimo v sebi, kar pa ponavadi situacijo le še poslabša.
Če bi ti lahko podala samo en mini nasvetek, ki ti lahko pomaga, bi bil to tale - ko pride misel “kaj če…”, ki navadno sproži paniko in anksioznost, si reči: “To je moj alarm. Ne rabim mu verjet, samo zato, ker je glasen.” Cilj v takšnih trenutkih namreč ni, da se na silo čim hitreje umiriš (to pogosto anksioznost še okrepi), ampak da občutek prepoznaš in mu pustiš, da mine, ne da bi moral situacijo takoj “popraviti”. Ne zmagaš tako, da se strahu znebiš za vedno, ampak tako, da ti ostaneš, tudi ko je strah zraven. Morda ti je lahko v pomoč tale zapis, ki pojasnjuje kako se v vedenjsko kognitivni terapiji ukvarjamo z anksioznostjo, vsebuje pa tudi nekaj uporabnih načinov, kako lahko delamo na zmanjševanju anksioznosti - https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/soocanje-z-anksioznostjo/. Prilagam pa ti tudi povezave, do nekaterih zvočnih posnetkov z vodenimi vajami, ki jih lahko uporabiš, ko ti je težko:
Prizemljitev ali tehnika 5-4-3-2-1: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/zvocni-posnetek-prizemljitev-ali-tehnika-5-4-3-2-1/
Usmerjanje pozornosti na dihanje: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/zvocni-posnetek-usmerjanje-pozornosti-na-dihanje/
Vaja sočutni dotik: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/zvocni-posnetek-socutni-dotik-vaja-za-pomiritev-in-prijaznost-do-sebe/
Za konec bi rada poudarila še to, da se to obdobje res lahko konča, čeprav se ti mogoče trenutno ne zdi tako. Morda se ti zdaj zdi, da vse to traja predolgo in da nikoli ne bo bolje, ampak anksioznost ni stanje, v katerem bi lahko ostal “za vedno”. Običajno se izboljšanje zgodi postopoma z manj panike, več zaupanja, več trenutkov, ko se počutiš varneje, in več občutka, da poznaš načine, ki ti pomagajo. Pridejo lahko tudi slabši dnevi, ampak to še ne pomeni, da se vračaš na začetek, ampak da je okrevanje proces, zato je pomembno, da ne obupaš.
Zdi se mi dobro, da še naprej obiskuješ psihologinjo in se z njo odkrito pogovarjaš o svojih občutkih in da skupaj poiščeta tiste načine, ki ustrezajo tebi in bodo lahko tvoj varni način spoprijemanja v težkih trenutkih. Če pa bi se rad še o čem pogovoril ali z menoj delil še kako misel, sem tu zate.
Pošiljam ti en veeelik objem in ti želim čim več notranjega miru. Lepo bodi! :)
Lea Figelj, dipl. psih. (un)
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
LL
LL77
LL77
Objavljeno: 03 feb. 2026 21:45
Pozdravljeni,
hvala za odgovor, čas in podporo v tem obdobju mi to res veliko pomeni. Kot sem že omenil me anksioznost-predvsem hipohondrija (skrb za zdravje) še vedno spremljata. Obiskujem psihologinjo, kjer se malo pogovarjava o tem a se mi zdi, da mi tam pomaga, ko pa pride primer, da pride situacija-sprožilec pa zamrznem (panika, skrb- niti ne morem poskusiti delati dihalne vaje) se še učim in trudim. To obdobje se mi zdi res dolgo, kot, da se nikoli ne bo končalo. Kdaj se počutim super, pozabim na misli, telesne občutke, skrbi. Kdaj pa pride tudi kako naj rečem velik val, ki me udari in vse poruši. Največkrat je to kakšna bolečina, ki jo čutim kje na telesu. Velikokrat se mi pa tudi pojavijo skrbi glede raka, tumor v glavi, srčni napad torej najhujši scenariji se mi vrtijo po glavi- kaj če umrem, kaj če hudo zbolim, dobim kakšno grozno bolezen in tega enostavno ne morem dati ven iz glave. Hotel sem tudi omeniti, da se mi dostikrat pojavijo misli glede - VNETJE SLEPIČA, ker vem, da je za to potrebna operacija in da je to življensko ogroženo stanje. Že, ko slišim to besedo me zvije, zato dostikrat, ko me malo špika-zbada ali peče tam kjer je slepič ( desni-spodnji del trebuha ) me takoj zaskrbi misli so takoj- vnet slepič-življensko ogroženo stanje- bolnica-operacija-kaj če gre kaj narobe. Res mi je neprijetno, zato vsaj ene 3-5-krat na dan tipam tist predel kjer je slepič, da se zagotovim, da me ne boli tam in da je vse vredu. Zakaj me skrbi toliko glede slepiča je zato, ker vem, da je to bolj pogosto pri mladih kot sem jaz, poznam že kar 4 ljudi (prijatleje), ki se jim je to zgodilo in so rabili na operacijo, česar je pa mene res zelo zelo strah. Potem veliko razmišljam v prihodnosti, kaj če bo v prihodnosti kaj narobe, kako bo, ko bom star-40,50,60,70, ko bom imel več tveganja za resnejše bolezni in to me stre vsak dan res to obdobje se mi zdi neskončno kot, da sem ujet v tem in kot, da ne bo minilo-upam, da bo čimprej. Dostikrat tudi čutim, ko se nečesa vstrašim kako mi srce začne hitro in moćčno razbijati to se mi zgodi, oziroma dogaja sigurno vsaj 3-krat ali več krat na teden, kar mi je res neprijetno in me skrbi, da je lahko nevarno če je pre pogostokrat na teden, tako kot je pri meni. Prav tako sem želel omeniti, da ne ločim medtem kaj je res narobe z mojim teleosm in kaj ne, nevem kdaj res rabim zdravnika in kdaj ne. Prav tako me pa zdaj že zadnje 2 dni muči tole- moja družina in naši družinski prijatelji se menijo, da bi šli letos poleti za kakšen teden na morje z letalom. Sem bil že štiri krat na letalu, vedno mi je bilo neprijetno ampak tokrat pa res ne bi zmogel, saj sem že tako zelo anksiozen in občutljiv, kap me bi zadela resno, ne bi zmogel, a ne vem, oziroma se bojim, da mi starši ne bi dovolili, da ne grem, da bi ostal doma. In imam še eno dodaten strah, problem in skrb, takoda res ne vem kaj naj naredim letos res ne bi res ne bi šel na letalo čutim, da nisem pripravljen in res zelo upam, da mi ne bo treba res zelo. Druga skrb je pa poletje, oziroma morje, drugo obdobje zdaj sem vajan zime, potem bo pa vročina, potenje, vroče, hitro bitje srca, komarji, skrbi me, da se bom zasekiral že ko me bo komar pičil misel- pičil me je-kaj če dobim kakšno smrtonosno bolezen in prav tako za druge stvari in medtem tudi mislim morje, saj bomo v tuji drži po možnosti še kakšen otok na hrvaškem in se ne počutim domače in moje misli pravijo- kaj če se ti bo tam kaj groznega zgodilo, nevarnega, naprimer vnetje slepiča, ni slovenskih reševalcev, bolenice itd. Vem, da se moja razlag sliši čisto pretirana sploh na to s komarjem amapk trenutno nažalost tak sem in meni je tudi hudo in grozno in upam, da čimprej mine. Je pa še ena stvar, ki me skrbi, skrbi me, da bi zbolel ali kaj takega v tem obdobju, ko sem zelo anksiozen, bilo mi bi izjemno nepriejtno in grozno ali kaj tega, sploh si ne morem predstavljati. Prav tako me pa tudi skrbi, ko bomo na morju v tujini, me skrbi zato, ker ne bom mogel poklicati TOM TELEFON ali zaupni telefon SAMIRJAN in ta pogovr mi zelo pomaga, ko sem v veliki stiski, to je vse iz moje strani povedal sem vse, kar me trenutno muči. Prosil vas bi le za mnenje in kakšen nasvet, že v naprej se vam zahvaljujem.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Lea Figelj
Objavljeno: 09 feb. 2026 19:21
Odgovor svetovalke:
Pozdravljen,
najprej bi se ti rada opravičila, ker si na moj odgovor moral čakati nekaj dni. Iz tvojega zapisa lahko razberem in začutim, kako zelo naporno je to obdobje zate. Kot sem že omenila v prejšnjem odgovoru, to ni znak, da je s tabo kaj "narobe", ampak da je tvoj sistem trenutno preobremenjen in ves čas na preži, da bi pravočasno zaznal nevarnost, tudi takrat, ko je v resnici ni. In to je lahko zelo utrujajoče.
V svojem zapisu si pravzaprav zelo lepo opisal nekaj, kar je za ankisoznost precej značilno, in sicer, da se včasih počutiš dobro, potem pa pride val skrbi, ki vse poruši in se ti zdi, ko da si spet na začetku. To ne pomeni, da stvari ne gredo na bolje ali da se vračaš nazaj, temveč gre za dinamiko, ki je za anksioznost zelo značilna. Soočanje z anksioznostjo navadno ne poteka tako gladko in brez ovir, kot bi si želeli, ampak je precej bolj razburkano potovanje z vzponi in padci - včasih je lažje, včasih težje. Pomembno je, da se v trenutkih, ko ti je hudo, opomniš, da je to le val in ne dokaz, da bo tako ostalo za vedno.
Kar omenjaš glede tipanja trebuha, preverjanja telesa in nenehnega spremljanja simptomov, je to povsem razumljiv poskus, da bi se pomiril. Težava pa je v tem, da dolgoročno tako preverjanje anksioznost ohranja. Vsakič, ko preveriš, tvoji možgani dobijo sporočilo, da je nekaj res nevarno in da je to treba ves čas imeti pod kontrolo, s tem pa se začaran krog samo nadaljuje. To je še posebej pogosto pri anskioznosti, ki je povezana s skrbjo za zdravje.
Razumem tudi, da v trenutku, ko pride sprožilec, zmrzneš in si z vajami ne moreš pomagati. To je normalno, saj vaje načeloma niso namnjene temu, da paniko takoj ustavijo (razen nekatrih prizemljitvenih tehnik, če ti pomagajo), ampak temu, da z redno vajo postopoma umirjajo tvoje telo in živčni sistem. Zato te spodbujam, da pri vajah vztrajaš, tudi če imaš občutek, da v najtežjih trenutkih ne pomagajo. Njihov učinek se namreč pokaže predvsem na dolgi rok.
Glede letala, morja in tujine se mi zdi zelo pomembno, da si iskren do sebe in do staršev glede tega, kako se počutiš. Ne zato, da bi se vsemu izognil, ampak da se o tvojih občutkih pogovorite in da staršema daš priložnost, da te razumeta in podpreta. Tako bosta tudi ona dva lažje vedela, kako ti stati ob strani, ko ti bo hudo. Zdi se mi tudi pomembno poudariti, da ti zdaj ni treba sprejemati dokončnih odločitev glede poletja. Anksioznost nas namreč pogosto sili v razmišljanje daleč v prihodnost, v resnici pa je dovolj, da se osredotočiš na naslednji majhen korak.
Omenil si tudi strah, da v tujini ne bi imel dostopa do telefonske podpore, ki ti je v veliko pomoč. To mi pove, da si našel nekaj, kar ti daje občutek varnosti, in to je zelo dragoceno. Morda je to tema, ki jo lahko skupaj s psihologinjo še raziskujeta – kako si postopoma zgraditi več notranjih in zunanjih virov podpore, da občutek varnosti ne bo temeljil le na enem »rešilnem sidru«.
Za konec bi ti rada povedala še to, da tudi če se zdaj počutiš ujetega in izčrpanega, ne pomeni, da bo tako tudi ostalo. Anksioznost zna zelo prepričljivo ustvariti občutek brezizhodnosti, a ta občutek ni dokaz ali zagotovilo, da bo v prihodnosti šlo vse narobe, ampak je samo simptom. In s simptomi se je mogoče postopoma in učinkovito spoprijeti.
Zdi se mi zelo dobro, da vztrajaš pri psihologinji in da z njo govoriš o tem, kako se počutiš. Če se ti zdi smiselno, ji lahko pokažeš tudi ta svoj zapis, saj zelo jasno pokaže, s čim se soočaš. Če pa bi želel z mano še kaj deliti ali se o čem pogovoriti, sem tu zate.
Držim pesti, da bodo stvari postopoma šle na bolje. Do takrat pa ne obupaj in ostani do sebe prijazen, tudi takrat, ko je najtežje. Lepo bodi! :)
Lea Figelj, dipl. psih. (un)
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.