anksioznost

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena, "maja2001", 

vesela sem, da si se s svojim vprašanjem obrnila name in mi zaupala tvojo stisko, v kateri si se znašla. Če te prav razumem, te skrbi, kaj je narobe s teboj, saj te kupica precej vsakdanjih stvari prestraši, prav tako pa si zaskrbljena, saj se ti ob nasmehu zatrese obraz. Imam prav?

Lahko razumem, da ti dane situacije povzročajo stisko. Zaradi strahu pred ropotom, šumi in podobnimi situacijami verjamem, da si neprestano še toliko bolj preplašena in v pričakovanju, kaj te bo še prestrašilo. Hudo je tudi, da je to tvojo občutljivost in prestrašenost pričel izkoriščati še brat, ki te, kot je razbrati iz zapisa, namerno straši. V našem vsakdanjem življenju se srečujemo tako s pričakovanimi, kot tudi manj pričakovanimi zvoki, hrupi. Predvsem teh nepričakovanih se večina ljudi prestraši. Morda bi ti pomagalo, da takrat, ko zaslišiš kakšen šum, ropot, zvok ali kaj podobnega, skušaš pomiriti sama sebe tako, da stvar preveriš npr. kaj je zaropotalo, od kje prihaja zvok in podobno ter se tako pomiriš, ko vidiš, da je vse v redu in kaj je tisto, kar je določen zvok povzročilo. Morda si kdaj v preteklosti doživela že kakšno negativno izkušnjo, ki je v tebi pustila še dodaten strah, morda pa si preprosto čisto po naravi bolj plašen človek, s čimer ni nič narobe. Prav pa je, da na to opozoriš svojo okolico (npr. brata), pojasniš svoje občutke, s katerimi se srečuješ v dani situaciji in prosiš, da naj tega namerno ne povzročajo, saj se tebi ne zdi zabavno in te spravlja še v dodatno stisko. 

Zapisala si tudi, da te skrbi tresenje obraza ob nasmehu. Je mogoče, da je tresavica prisotna predvsem takrat, ko nisi sproščena, ko nasmeh ni spontan in pristen? Namreč kadar nam ni prijetno in nismo v kakšni komunikaciji sproščeni, se nam lahko trese glas, pogledujemo stran in umikamo pogled, se nam tresejo roke in podobno. V kolikor je to prisotno tudi takrat, ko si sproščena in pristna ter ne vidiš vzroka za tremo in strah, menim, da bi bilo dobro, da se o težavah pogovoriš tudi z zdravnikom in mu zaupaš. Težko je namreč reči, ali bo zadeva minila sama od sebe, saj ne vemo, kje se zanjo skriva vzrok. Zato je prav, da se o tovrstni težavi pogovoriš s svojim zdravnikom in mu zaupaš ter da skupaj skušata najti vzrok zanjo. 

Upam, da sem ti s svojim odgovorom kako pomagala. Želim ti vse dobro in te lepo pozdravljam, 

Anja Knez, mag. psihologije