Anksioznost

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena,

Ko sem prebrala tvoje pismo sem se spomnila na veliko posameznikov in družin, ki jim je epidemija spremenila življenja, tako da je posegla v njihove rutine, odnose in spreminjala počutja, včasih na bolje, včasih na slabše. Zelo pogosto ljudje povedo, da jim je bilo obdobje epidemije zelo stresno, pogosto tudi opažajo povečan strah in tesnobo še v obdobju, ko je epidemija že mimo.

Kot sem prebrala v tvojem pismu, se je pri tebi poleg obdobja epidemije in karantene sočasno zgodil še en pomemben mejnik; to je prehod iz osnove šole v srednjo šolo. Ta je poln pričakovanj, vznemirjenj in tudi stresa, saj pridemo v novo okolje, obdani smo z novimi ljudmi, zadolžitvami in pričakovanji. Prehod iz osnovne šole v srednjo šolo je že sam po sebi stresen, če pa k temu dodamo še nove razmere zaradi epidemije, potem je določena mera tesnobe povsem pričakovana in običajna.

Ker pa pišeš, da se ti zdi, da se tvoj odziv na skrbi povečuje, predlagam, da se s kom pogovoriš. Tudi sama si nas prosila za informacije o tem, na koga se lahko obrneš po pogovor in pomoč, kar je zelo modro in pogumno. Vedno ne zmoremo vsega sami, dovoliti si moramo, da nam kdo pomaga. Morda najprej obiščeš svojega splošnega zdravnika, ki bo pogledal, če imajo tvoje bolečine v prsih in glavi fizični izvor. Poleg tega pa lahko obiščeš strokovnjaka v svetovalni službi na šoli. Je to zate izvedljivo? Morda bi se pogovorila tudi s starši, ali s kakšnim drugim odraslim, ki mu zaupaš (sorodnikom, učiteljico, id.). Morda bi se o svojem počutju pogovorila tudi s kakšno bližnjo prijateljico ali prijateljem? Kaj meniš? Nič ni narobe, če nismo vedno ok in nasmejani, v resnici mislim, da ni človeka, ki bi bil ves čas najsrečnejši človek na svetu. Če z ljudmi, ki so nam blizu, delimo vsa svoja počutja, od veselja, žalosti do jeze in zaskrbljenosti, se preko tega stkejo posebne vezi, ki so nam v pomoč kadar nismo/se ne počutimo v redu.

Sporoči nam prosim, če smo ti z odgovorom pomagali in nas vprašaj, če te zanima še kaj. Tu smo zate in zanima nas kako si.

Vse dobro ti želim.

dr. Maja Roškar, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena Spominčica,

ker svetovalka Maja žal ne bo uspela pravočasno odgovoriti na to vprašanje, ti bom poskušal odgovoriti jaz.

Najprej hvala za dodatne informacije glede pomoči, ki si jo že iskala. Če sem prav razumel, si o svoji stiski že poskušala govoriti s starši in psihologinjo na šoli, ki pa tvoje anksioznosti ne doživljajo tako kot ti.

Če najprej začneva pri starših. Pogostokrat se dogaja, da se odraslim, ki se v svoji službi vsak dan srečujejo z različnimi duševnimi težavami, povečuje prag tolerance. To pomeni, da večkrat kot vidijo najtežje duševne stiske, manj pomembne se jim zdijo vse ostale težave. Morda tudi tvoj starš vidi anksioznost kot eno izmed manjših težav v primerjavi s tistim, kar doživlja v službi. Tudi to kar si sama izpostavila drži. Da tisti, ki delajo na področju mentalnega zdravja, težje priznajo, da bi imeli njihovi otroci duševne težave. Vse to lahko potem vodi v to, da svojih otrok ne slišijo, kadar jim želijo sporočiti, da nekaj ni ok. Tudi pri tebi sem dobil občutek, da se to dogaja in da tudi, če bi želela povedati, da želiš k zdravniku, da bi starši mislili, da pretiravaš.

V prvi vrsti si najbolj pomembna ti in to, kar ti čutiš v sebi. Bi lahko osebnemu zdravniku napisala mail, da bi se želela naročiti na pregled zaradi tesnobe in bolečine v prsih, ki jo doživljaš? Kaj meniš? Na ta način boš dobila datum in boš lahko zdravniku sama povedala glede svoje anksioznosti. Glede na tvojo starost lahko sama kontaktiraš zdravnika, starši ne rabijo vedeti za to. Kot ti je v prvem odgovoru predlagala svetovalka Maja, bi bilo dobro, da zdravnik naredi celosten pregled, da izključi fizične vzroke bolečine, nato pa ti bo predlagal, kaj lahko storiš glede tvoje anksioznosti.

Hkrati bi ti želel ponuditi še dve drugi možnosti, kamor lahko tudi sama pokličeš in sicer:

- Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Gre za brezplačne centre, v katerih sodelujejo zdravniki, psihologi in ostali strokovnjaki. Tudi njim lahko zaupaš svoje težave. Tebi najbližji Center lahko najdeš na spletni strani: https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/ 

- Psihološka svetovalnica Posvet. Gre za brezplačne psihološke svetovalnice po celi Sloveniji, kjer se lahko naročiš na brezplačen, anonimen pogovor s svetovalcem v živo (čakalne dobe so kratke). Predlagam, da si pogledaš kje vse so svetovalnice za mlade: https://posvet.org/kontakt/ 

Karkoli od tega boš izbrala, verjamem, da ti bo pomagalo. Lahko si predstavljam, da doživljaš precejšnjo stisko, da razmišljaš včasih, da bi najraje kar izginila iz sveta. Želel bi ti sporočiti, da nikakor ne pretiravaš s tem kar si opisala in se ti obenem želel zahvaliti, da deliš to z mano. To, da si nam tukaj pisala je prvi korak k temu, da dobiš pravo pomoč. Verjamem, da ko boš sama stopila v stik s strokovnjakom in razložila, kaj se ti dogaja, da boš dobila ustrezno pomoč. V primeru, da bi imela težave pri razlaganju o svojih občutkih ti predlagam, da morda stvari zapišeš na list in jih prebereš. Tako boš poskrbela, da boš povedala vse kar se dogaja v tebi.

Upam, da sem ti uspel odgovoriti. Držim pesti zate in javi se še, če boš potrebovala še kakšen pogovor.

Srečno!

Domen Kralj, mag. psihologije