“Ankcioznost” prosim da se sporocilo zakrije hvala

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena! 

Hvala za tvoje sporočilo in zaupanje. Opisuješ skrbi glede odnosov s sošolci, prijatelji ter fantom in njegovo družino. Če prav razumem, te obremenjuje, kako te drugi doživljajo, in strah, da bi ostala sama. 

Želja po sprejetosti, pripadanju in bližnjih odnosih je nekaj povsem normalnega. Prav tako je razumljivo, da te odnosi toliko bolj skrbijo, če si imela z njimi v preteklosti slabe izkušnje.

Pri tesnobi se pogosto zgodi, da naši možgani začnejo iskati predvsem možnosti, kaj vse bi lahko šlo narobe. Misli, kot so »Kaj če me ne marajo?«, »Sem naredila kaj narobe?«, »Kaj če ostanem sama?«, lahko postanejo zelo “glasne” in prepričljive. To pa še ne pomeni, da so nujno tudi točne. Pretekle negativne izkušnje lahko povzročijo, da smo na morebitne znake zavrnitve še posebej pozorni in jih hitreje opazimo oz.  si določen znak ali situacijo razlagamo bolj negativno, kot je v resnici.

Ko opaziš takšne misli, si lahko pomagaš s priročnikom Moj zaskrbljeni čuvaj, kjer so predstavljene tudi pogoste miselne pasti in načini, kako se z njimi soočati. Ko opaziš, da začneš veliko premlevati, se lahko ustaviš in se vprašaš:  »Kaj zares vem in katere so še druge možne razlage te situacije?« S tem si lahko pomagaš pogledati situacijo še iz drugega, bolj nevtralnega zornega kota. Na primer, če ti prijateljica ne odgovori na sporočilo, to še ne pomeni, da je jezna nate ali da se noče več družiti s tabo.  Morda je zaposlena, nima telefona pri sebi ali preprosto še ni utegnila odgovoriti. Podobno je lahko tudi pri drugih situacijah, ki jih hitro razumemo kot znak, da nas nekdo ne mara. Ker opisuješ, da te takšne skrbi pogosto obremenjujejo in jih težje sama umiriš, bi ti priporočala tudi pogovor s šolsko svetovalno delavko, s katero lahko skupaj poiščeta načine, kako si lahko pri tem pomagaš.

Opisuješ še težave s sošolci v razredu. Pri prijateljstvu je pomembno, da lahko ostaneš taka, kot si. Če se tvoje vrednote in način življenja razlikujejo od večine sošolcev, to še ne pomeni, da je s tabo kaj narobe ali da se moraš zaradi tega spremeniti. Ni treba, da se z vsemi v razredu enako dobro razumeš – z nekaterimi smo si preprosto bližje, z drugimi manj, in to je čisto normalno. Pravo prijateljstvo pa je takšno, v katerem se lahko počutiš sprejeto takšna, kot si, in ti ni treba početi stvari, ki jih ne želiš, samo zato, da bi te nekdo sprejel.

Včasih se žal zgodi, da drugi o nas govorijo stvari, ki niso resnične ali nas prizadenejo. Na žalost ne moremo vedno vplivati na to, kaj bodo drugi govorili o nas. Lahko pa vplivamo na to, kako se sami obnašamo do drugih in kako se na njihove besede odzovemo. Če se bodo govorice o tebi ponavljaje ali celo stopnjevale, je pomembno, da o tem spregovoriš z odraslo osebo, ki ji zaupaš – na primer s starši, učiteljem/učiteljico ali šolsko svetovalno delavko ter skupaj poiščete ustrezne rešitve. Tudi če si z nekom nismo blizu ali nismo prijatelji, je še vedno pomembno, da smo drug do drugega spoštljivi. Če vedenje preraste v žaljenje, poniževanje, izključevanje ali drugo namerno škodovanje, govorimo o medvrstniškem nasilju, ki nikakor ni okej. Pri nasilju je pomembno, da ne ostanemo tiho, ampak o tem spregovorimo in poiščemo pomoč. 

Če imaš še kakšno vprašanje, ti z veseljem ponovno odgovorim. 

Lepo bodi, 

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena! 

Žal mi je, da se ti to dogaja in da se v razredu trenutno ne počutiš sprejeto. Verjamem, da je to zelo neprijetno in da te lahko precej obremenjuje. Dajva pa skupaj pogledati, kaj se lahko dogaja in kaj lahko poskusiš narediti. 

Najprej bi rada poudarila, da je povsem normalno, da si vsi v razredu niste najboljši prijatelji. Med seboj ste različni in ni nič narobe, če se z nekaterimi bolje razumeš kot z drugimi. Se pa strinjam s tabo, da je kljub temu pomembno, da se med seboj vsi spoštujete in da lahko normalno sodelujete, kadar imamo skupne naloge. Tudi če imata s prijateljico nekoliko drugačna prepričanja ali se pogovarjata o temah, ki drugim niso tako blizu, je to popolnoma v redu. To samo po sebi ne sme biti razlog ali opravičilo, da bi vaju kdo lahko izključeval ali se iz vaju norčeval.

Zato me zanima, ali si se o tem, kar se ti dogaja, že pogovorila z razredničarko ali šolsko svetovalno delavko. Če še nisi, bi ti to res priporočala. Če pa si se že, pa imaš občutek, da se nič ni spremenilo, povej še enkrat. Včasih je treba kakšno stvar povedati večkrat, da se začne reševati. Skupaj lahko tudi bolj konkretno pogledate, kaj se v razredu dogaja in v katerih situacijah se počutiš izključeno.

Pri tem bi bilo dobro raziskati tudi, kaj je tisto, kar se zares dogaja, in kaj bi lahko morebiti dodala tesnoba. Ne zato, ker ti ne bi verjela – tvoji občutki so popolnoma resnični. Kot sem ti že v prejšnjem sporočilu napisala - ko smo tesnobni in smo imeli v preteklosti slabe izkušnje z vrstniki, so naši možgani lahko še posebej pozorni na različne poglede, geste, odzive in vedenje drugih. Včasih lahko tudi precej hitro zaključijo: »Ne marajo me«, »Nočejo se družiti z mano«, »Izključujejo me«, čeprav za to še nimamo dovolj informacij oz. to ni čisto res. Možno pa je seveda tudi, da se vse stvari, ki jih opisuješ, res dogajajo.

Zato je lahko zelo koristno, da skupaj z odraslo osebo pogledate konkretne situacije in raziščeta: Kaj se je zgodilo? Kaj si si ob tem mislila? Kaj si zagotovo vedela in kaj si samo sklepala? Če se pokaže, da te sošolke res izključujejo ali se do tebe neprimerno vedejo, je definitivno pomembno, da se to tudi naslovi in skupaj poiščete rešitev.

Praviš, da si ne upaš vprašati katere od sošolk, ker se bojiš, da bi s tem stvari še poslabšala. Razumem ta strah. Hkrati pa se stvari pogosto težko spremenijo, če o njih nihče ne spregovori. Morda bi lahko za začetek skupaj s prijateljico pristopili do kakšne sošolke, s katero bi se ti zdelo najlažje govoriti, ali pa bi pri tem za podporo prosili razredničarko oziroma svetovalno delavko.

Upam, da se situacija čim prej razreši. Vesela bom, če se ponovno oglasiš in poročaš, kako bo.

Lepo bodi, 

 

Sara Seršen, mag. psihologije