Ali sem/postajam nacist?

Pozdravljeni!

Zadnje dni sem začela razmišljat, če sem mogoče nacist oz. postajam nacist. Bom navedla dejstva, ki so privedla do tega ('pojavljati' so se začela približno mesec nazaj):

-> RIŠEM NACISTE. Na internetu sem zasledila countryhumanse (države, narisane kot ljudje) in se mi je zdela ideja super. Raziskovala sem naprej in opazila, da rišejo tudi tretji rajh. Začela sem ga risat tudi jaz, zdaj praktično ne mine dan, da ne bi v skicirko narisala kakšnega nemškega vojaka. (Link, da si boste lažje predstavljali, kaj rišem: https://www.pinterest.com/alexbee95/countryhumans-third-reich/.)

-> VŠEČ MI JE NJIHOVA 'ESTETIKA'. Njihova zastava se mi zdi vizualno privlačna (izbira barv itd.), zastava esesovcev je uau, vsi tisti simboli (kljukasti križ, orli, železni križ) se mi zdijo lepi, njihove uniforme se mi zdijo res dovršene (kapa in plašč in vse ostalo) ... Del mene bi imel rad njihovo SS uniformo doma. Menim, da so imeli stil.

-> MISEL O MOČI, KI SO JO IMELI, ME FASCINIRA. Ko pomislim na to, kaj so nacisti imeli, kaj jim je uspelo ustvariti, kakšno oblast so imeli v svojih rokah, si ne morem kaj, da ne bi pomislila, kako vplivni so bili. Ja, žal s kančkom občudovanja. In potem pomislim, kako bi bilo biti del tega ter sem naenkrat skoraj vesela, da so nas Nemci želeli med drugo svetovno vojno ponemčiti - tako bi lahko 'uživali' zmago z njimi, bili bi del tega. Velikokrat razmišljam, kako bi bilo, če bi Nemci med drugo svetovno vojno zmagali. Sicer sem brala predpostavke o tem, da bi državljani Nemčije svojo državo najverjetneje na neki točki prisilili v demokracijo, ampak kljub temu se mi zdi misel o tisočletnem rajhu fascinantna.

-> 2. SVETOVNA VOJNA ME ZELO ZANIMA. V zadnjem času me je začela tudi veliko bolj kot prej zanimati druga svetovna vojna (sicer me je že od vedno). Kakšno vlogo je kdo imel, kje so potekale bitke ... Pa tudi razmišljanje o tem, kako bi lahko nacisti v vojni zmagali. Kaj bi morali spremeniti, katere poteze so bile zanje usodne ... Ko zasledim karkoli, povezanega z drugo svetovno vojno, začnem 'vsrkavati informacije'. Če se na televiziji predvaja dokumentarec, ga bom gledala, če kdo govori o nacistični Nemčiji, bom pozorno poslušala, ob tem pa me preplavi nekakšna gorečnost. Cela misel tega me vznemirja.

ŠE OPOZORILO: Nihče v moji družini (vsaj v tistem delu, ki ga poznam) ni nacist. Nikoli se ni o nacistih govorilo dobro, vedno slabo. Vsi smo o grozotah, ki so jih počenjali, ozaveščeni (gledamo dokumentarce o tem, se pogovarjamo ipd.). Prav zato mi je nenavadno, zakaj imam take občutke, zakaj me tretji rajh fascinira. Do zdaj sem na nacistično Nemčijo gledala s studom, prebrala sem tudi veliko mladinskih romanov o 2. s. v. in sem se zgrozila, kako so lahko tako delali z ljudmi. Zakaj nenadna sprememba mnenja? Nihče iz okolice mi ni te misli vcepil, razvila sem jo popolnoma sama.

Razmišljala sem, da sem morda kljub vsemu o obdobju premalo ozaveščena. Bi se morala še bolj poglobiti? Je razlog za poveličevanje v tem, da vem premalo? Rekla bi, da ne, ker več kot vem, bolj me vse skupaj le še navdušuje.

Ko sem izvedela, da so nacisti kljub temu, da naj bi s prepovedjo drog zaradi ohranjanja arijske rase čiste le-te vseeno jemali, se mi je izdelana predstava o njih malo podrla (sama sem namreč odločno proti drogam). Ampak potem sem prebrala, da so jih tudi zavezniki uporabljali do neke mere in s tem v svojih očeh kar nekako upravičila naciste.

Zanimivo pri vsem tem mojem razmišljanju o nacistični Nemčiji pa je, da sem hkrati tudi zelo ponosna na Slovenijo. Ponosna sem, da imamo svoj jezik, svojo kulturo, da smo samostojni, četudi smo majhna država.

Potem sem pomislila, da so mi najbrž všeč prav stvari, za katere je Hitler hotel, da so všeč mladini. Verjetno je hotel, da bi nacistično Nemčijo videli kot neustavljivo silo, ki ima vso oblast v svojih rokah in zmago na dlani. Mogoče pa me privlači zlo? Mogoče mi je misel o tem všeč prav zato, ker je 'prepovedana', ker je to eno izmed najtemačnejših obdobij človeške zgodovine?

Vem, da sem grozna oseba. Bi bila med drugo svetovno vojno kolaborant? Sem simpatizer nacistov? Kaj, če postanem neonacist? Zanima me, če mogoče veste, iz kje bi vse to zanimanje lahko izviralo? Če potrebujete dodatne informacije, sem vam na voljo, z veseljem podam še kakšne podrobnosti, ki sem jih morebiti pozabila omeniti.

Lep dan še naprej.

Fascinira te mit, ki je povezan z nacizmom.

Nacisti so bili resnično fenomen svojega časa, ker so ustvarili kulturo, ki še danes vpliva na videnje in razmišljanje ljudi, ne samo mladih kot takih.  Kot si rekla, moč, estetika, stil, mogoče tudi ideje, vsekakor so ustvarili izjemen propagandni stroj, ki je deloma slonel tudi na resničnosti. Mnogi zgodovinarji še danes raziskujejo do kod je segala njihova razsežnost.  To je bila takrat kultura mladih in na splošno kultura ljudstva, pa če je slonela na resnici ali germanskih mitih ali tudi obojem.

To ni nič narobe, problem je, ko sprejmeš njihove ideje ki povzdigujejo en narod nad vse, in s tem razlogom opravičujejo tudi vojno podjarmljanje drugih narodov. Tu pa se že kršijo človeške pravice - in kar je delano na škodo sočloveka, se ne dela.

Tako se ne morejo opravičiti koncentracijska taborišča, tabori za prisilno delo, in eksteminacija Judov ter njihovih 'simparizerjev' samo zato,ker so bili njihovi sosedje in so v njih videli ljudi in ne pogoltnih židovskih volkov kot jih je prikazoval Hitler.

Res se ti iskreno zahvaljujem za odgovor. Bom pazila na to, da ne bo vse skupaj šlo predaleč - torej v sprejemanje njihovih idej, kot si zapisala.

Hvala še enkrat.

Hvala vam za odgovor, vesela sem, da ste si vzeli čas in mi svetovali. Poskušala se bom pogovoriti s kom, verjetno s starejšo sestro, saj se odlično razumeva (stara je 19).

Še to: naj se torej poskušam otresti vsakršnega občudovanja nacistov ali je v redu, dokler ostaja samo pri občudovanju njihove zunanje podobe?

Lep pozdrav.

Hvala za odgovor.

Pozdravljeni!

Skoraj dobra dva tedna sta minila odkar sem nazadnje napisala svoj odgovor, ampak sem se odločila, da se vrnem sem. Mogoče boste to sporočilo videli, mogoče ne, ni tako pomembno. Pomembno je, da dam to iz sebe.

Vprašala sem vas, če naj se otresem vsakršnega občudovanja nacistov in ste odgovorili, da je tako, da naj se z občudovanjem ne obremenjujem, jaz pa sem se vam zahvalila za odgovor. Ne vem, kako naj to pravilno ubesedim, ampak rekla bi, da sem se (ker ste mi na vprašanje podali odgovor in si s tem vzeli čas zame) počutila dolžno 'narediti tako, kot ste rekli'. Lahko bi torej rekli, da si nisem želela nasprotovati. V resnici pa nasprotujem. Nočem zveneti sebično ali razvajeno, nočem nasprotovati, ko pa ste si vzeli čas zame, za mojo težavo in nanjo tako prijazno odgovorili, ampak sem ugotovila, da pravzaprav želim občudovati naciste. Ugotovila sem, da se nočem otresti vznemirjenja, ki se me ob tem poraja, čeprav delček mene pravi, da to ni dobro. Seveda vem, da to ni dobro, vendar mi prav to daje neko moč, zagon. Želim si biti del tega. Želim si pripadati. Ob pogledu na kakšen nacistični grafit se 'zlobni' delček mene nasmehne in reče: to bi lahko nekega dne nasprejala ti. Mogoče sem tudi malo desnega ekstremista (sem odločno proti migrantom in tudi ne podpiram LGBT skupnosti), saj sem zadovoljna tudi ob pogledu na grafite proti migrantom. Če zasledim kakšnega, si rečem 'pravilno!' in pomislim, kako bi lahko s skupinico ljudi ponoči grafitirali sovražna sporočila in delili svoje ideje, ampak take skupinice nimam - ne morem se ji niti pridružiti (imam prijazne, ljubeče prijateljice, ki se v kaj takega ne bi nikoli spustile - in sem jim sicer hvaležna za to). Zavedam se, da te misli niso v redu, da bi morala razmišljati v pozitivni smeri, ampak pravzaprav nočem. Če na internetu zasledim koga, ki se ima kot Balkanec za neo-nacista, si mislim skoraj: "pa kaj je s tabo, saj kot manjvredni nimaš pravice". Vem, da smo tudi Slovenci Slovani (in je Hitler sovražil Slovane), ampak mi bi bili med vojno vsaj ponemčeni in tako Nemci, kar pa vse skupaj hitro spremeni.

Zdaj sem prvi letnik in prvič se počutim, da nekam spadam, da sem pomembna; kot sem omenila že zgoraj, imam super prijateljice. Prej ni bilo tako. V osnovni šoli sem bila namreč praktično nevidna: vsi so me ignorirali, potrebovali so me samo za prepisovanje domačih nalog (kar sem jim kot sramežljiv človek, ki ima samega sebe za manjvrednega, dovolila) in včasih spustili kakšno posmehljivo opazko. Večkrat se ujamem v razmišljanju, da bi jih šokiralo, če bi takrat (ko sicer še nisem začela tako razmišljati o nacizmu in desni politiki) v šolo prišla npr. z majico s svastiko ali imela kakšen nacistični simbol. Ne vem. Potem pa se kregam, 'vklopim' svoj manjvrednostni kompleks, in si rečem, da bi se mi posmehovali. Ampak bi se jim rada posmehovala nazaj, čeprav je čas osnovne šole minil, večina jih je bila z Balkana (Bošnjaki) in na živce mi gre, da takšni ljudje, ki bi bili lahko veseli, da jih je Slovenija sploh sprejela, da lahko ostanejo, zafrkavajo tiste, ki smo tukaj doma. Ponekod se iz otrok priseljencev posmehujejo, tukaj pa se bodo oni posmehovali iz nas?! Del mene je mnenja, da bi morali poklekniti pred nami (seveda pa bi bilo najbolje, da jih tukaj sploh ne bi bilo).

Tako, mislim da je to vse. Še enkrat poudarjam, da sem to mogla dat iz sebe. Mogoče si ne želim opustiti občudovanja nacizma, ker imam občutek, da bi končno lahko nečemu pripadala - torej desnim neo-nacističnim ekstremističnim skupinam. Mogoče je razlog drugje. Dejstvo pa je, da v teh mislih, ki ponižujejo druge, uživam. Žal mi je, da je tako sporočilo takšno kot je - polno sovražne nastrojenosti in zlobe, ampak sem enkrat za spremembo želela povedati tisto, kar si res mislim. Brez ovinkarjenja, brez slepomišenja in 'obljub, da se bom poboljšala'. Samo moje misli brez filtra (če sporočila prav zato ne boste objavili, tudi prav).

Zdaj bom pa hitro pritisnila 'Pošlji', preden si premislim in vse izbrišem.

Pozdravljena!

Mislim, da si zelo inteligentna oseba, zelo dobro se izražaš, vidi se, da znaš razmišljati. Že iz uvoda vidim, da se zavedaš, da imaš morda težavo, in da nisi tipičen naivnež.

Zato hočem izpostaviti, da to kar bo sledilo, ni mišljeno kot žalitev. Si v letih, ko se možgani in umske sposobnosti mladostnikov še razvijajo, zato so zelo dovzetni za zunanje vplive. V tem obdobju jih večina najde svoje vzornike, po katerih se zgledujejo. Žal nekateri naletijo na kvarne vplive. In to takšni, ki najbolj iščejo vodstvo, saj so v sebi negotovi, menijo, da jim svet dela krivico, da jih nihče ne razume. Prav takšne ljudi iščejo vodje ekstremističnih skupin ali kultov: lahko vodljive osebe, 'kmete na šahovnici', ki jih z manipulacijo privabijo, da ubogajo vsak njihov ukaz. Ti voditelji iščejo sredstvo za uresničitev svojih idej, za to pa so idealni občutljivi, šibkejši posamezniki, katere nato pripravijo do tega, da jim slepo zaupajo. Prav zato je toliko neonacistov v resnici zelo občutljivih oseb - saj gre za (običajno mlade) zaupljive, naivne, nesamozavestne posameznike, ki nato podležejo drugim, in nezavedno pustijo, da jih manipulirajo po svoji volji.

Zdi se mi, da si dokaj negotova, nesamozavestna oseba, ki išče potrditev, pripadnost (kar je popolnoma normalno). Želiš si, da bi te opazili, spoštovali, 'jemali resno'. Omenila si, da so te sošolci poniževali. Vsak ima svoj delček 'zlobne'. Vendar se moramo naučiti, da nas le-ta ne bi premagala in odločala o našem mišljenju in dejanjih. Prav takšne negotove posameznike privabi zunanji blišč in patetične obljube o 'moči' in 'maščevanju'. Zaradi svoje stiske hitro zapadejo pod vpliv posameznikov ali skupin, ki jim ponujajo varstvo, kjer bodo našli zvestobo, pripadnost in spoštovanje, 'ki jim ga svet hoče odvzeti'.
Sošolci so te zafrkavali. Zakaj naj bi pokleknili pred tabo? Resnično močne osebnosti ne zahtevajo, da drugi klečeplazijo pred njimi, saj njihova moč izvira iz njih samih, ne od klanjanja drugih. Vem, da zveni klišejsko, toda s tem, ko zaničuješ druge, nisi nič boljša od njih. Razumem, da ti je težko, ker so te v šoli zafrkavali, toda kar potrebuješ, je pomoč in pogovor, ne iskanje utehe v lažeh.

Nacistična ideologija temelji na tem, da so za naše težave krivi drugi, da smo mi višja sila, ki bo po zatiranju vstala in zmagala ter si vzela, kar ji 'pripada'. Prav zato je še danes živa in privlačna toliko ljudem (še posebej mladostnikom), .

Politična usmerjenost je tvoja osebna odločitev (tudi jaz sem na desni strani), vendar to še ne pomeni, da podpiraš/da moraš podpirati ekstremistične skupine.
Ker si napisala, da v družini tega ni, prijateljice tega ne podpirajo, sklepam, da si ideje dobila z interneta. Če iščeš strani, ki opravičujejo nacizem, ti bo tako vsebino tudi ponujalo. Le kako težko je najti posnetke na YouTubu ali spletne forume, ki poveličujejo razne ideologije? Če na takšne vsebine naleti oseba, ki s svojo glavo ne razmišlja dovolj, jim hitro verjame.

Praviš, da se je vse začelo z občudovanjem zunanjega izgleda. Kar je popolnoma razumljivo, saj je bil prav to namen. Ampak si res pripravljena sprejeti tudi vse ostalo? Ves seksizem, homofobijo, abilizem, sadizem ... in vse ostalo, kar pride s tem? Razišči nacizem, ampak ne na spletu, temveč v zanesljivih virih kot so knjige, dokumentarci, pričevanja preživelih, raziskovalni članki uglednih zgodovinarjev ... Omeji si dostop do interneta (oziroma neizobraževalnih vsebin, ki jih pišejo ), prosi starše (ali koga drugega), da ti pri tem pomagajo.

Glede veličine nacističnega imperija - je res, da jim je uspelo kar precej, toda upoštevati moraš še druge dejavnike. Ogromno je bilo propagande (in je je še danes. Npr. neonacisti zanikajo da so se holokavst in druge vojne grozote sploh zgodili). Nacisti niso bili tako mogočni, če so na koncu izgubili, mar ne? In niso izgubili samo celotne vojne, temveč tudi mnoge posamezne bitke (katerih poraze so prikrivali pred svojimi državljani in vojaki). Ponavljam: nacizem je tako prisoten še danes - ne zato ker bi bil njihov imperij tako mogočen - ampak ker vedno obstajajo ljudje, ki verjamejo, ko jim nekdo pove, kako se jim dogaja 'krivica'.

Misliš, da bi nas imeli za enako dobre, če bi nas ponemčili (pravzaprav tretjino pobili, tretjino izgnali, ostale ponemčili)? Tega niso hoteli zato, ker bi mislili, da smo dovolj 'dobra' rasa, da bi bili lahko njim enaki, temveč iz praktičnega razloga: preprosto zato, ker bi nas tako še najlažje izbrisali. Poleg nas so hoteli ponemčiti še druge narode (npr. Poljake, baltske države, itd.)
Nemška/arijska narodnost je nekaj izmišljenega, ki poleg vsega stoji na precej krhkih temeljih. To dokazuje tudi dejstvo, da si niti nacisti sami niso bili popolnoma na jasnem z vsem skupaj. (npr. verjeli so, da arijska rasa izvira iz Tibeta - Hitler je leta 1938 tja poslal ekspedicijo, ki naj bi odkrila korenine arijske rase na podlagi nekakšnih starodavnih rokopisov - hočem povedati, da je ogromno njihovih prepričanj stalo na podlagi okultnega in mitološkega, na Hitlerjevih blodnih teorijah). Tudi nacistični simboli in prepričanja so skupek idej in simbolov, ki so jih nacisti črpali od drugod in predstavljali kot svoje (Hitler je ideje črpal od Mussolinija, občudoval je antično Grčijo, zgledoval se je po angleških arturijanskih legendah; že sama svastika izhaja iz Indije).

Iz tega, kar si napisala je razvidno, da ti je všeč romantični vidik vandalizma in nekakšne uporne bratovščine, zveste skupine, s katero bi povzročali zmedo, ljudje pa bi se spraševali, kdo so skrivnostni nepridipravi. Vem, da se sliši mamljivo. Toda to je le pravljica, sanjarenje, ki ga povzroča pomanjkanje občutka pripadnosti. Grafiti so lahko eno od sredstev za širjenje svojih sporočil. Toda širjenje sovraštva z vandalizmom je dejanje ljudi, ki si ne upajo pokazati svojega obraza. Kar je pomembno, je javno izražanje mnenj, ne anonimnost, ki jo zagotavlja skrivanje za grafiti in sočlani skupin ponoči ali na anonimnih spletnih forumih. Bi si upala svoja prepričanja povedati pred vsemi, na ves glas? Tvoje prijateljice, sošolci, starši in drugi te zagotovo ne bi videli kot velike idealistke, temveč samo kot nezrelega najstnika, ki ne zna razmišljati s svojo glavo.

Torej: še enkrat povem, da menim, da si sicer zelo inteligentna in da bi to lahko uporabila sebi v prid, namesto, da slepo verjameš mamljivim ponudbam. Poskusi misliti kritično, najti pomoč.
Vem, da si v kočljivi situaciji in da se verjetno počutiš grozno. Poskusi se pogovoriti s prijateljicami, starši ali odraslo osebo, ki bi ti znala pomagati. Upam, da moje sporočilo ni zvenelo neprijazno, saj te niti malo ne obsojam.

Lep pozdrav

Pozdravljeni!

Najprej se vam želim res iz srca zahvaliti za tako izčrpen odgovor, cenim, da ste si vzeli čas za mojo težavo.

V vašem odgovoru sem se zares našla, vse, kar ste napisali, velja zame in to je tudi moj celoten problem. Zavedam se, da sem kot posameznica šibka - odkar sem vstopila v puberteto in se je začelo zaničevanje s strani sošolcev (o čemer žal nisem nikoli povedala nobeni odrasli osebi), je moja samozavest padla. Prej, kot otrok, sem si upala zagovarjati svoja stališča (ki so bila moralno pravilna), zadovoljna sem bila sama s sabo ... skratka otrok. Kot najstnica pa sem se začela soočati z veliko problemi, običajnimi za to dobo in nasploh sem od vseh najbolj sovražila sebe. Svoj zunanji izgled, svoj način oblačenja, svojo osebnost, svojo nepriljubljenost v šoli, svojo osamljenost ... Čutila sem, da ne pripadam nikamor, nikomur, da sem neljubljena s strani vrstnikov in tudi družine. Potem pa je prišla srednja šola, zame (kot introvertirano osebo) nočna mora. Na srečo sem uspela navezati stike z nekaj prijateljicami, ki so super osebe in potem sem nekako začela raziskovati nacizem. Ampak to raziskovanje seveda ni bilo preverjanje zgodovinskih virov, ampak videi in spletne strani, ki nacizem poveličujejo, kot ste napisali že zgoraj. Seveda imate prav tudi glede klanjanja - zakaj bi morali nekateri služiti drugim? Tako ali tako mi je/bi mi bila ta ideja moči všeč, samo če bi bila na strani moči jaz, pa naj bi bilo to v obliki neo-nacistične skupine ali kako drugače. Vse skupaj, celotna zadeva, ima zdaj, po vašem odgovoru, veliko več smisla.

Po mojem bi bilo najbolje, če začnem delati na sebi. Recimo poskusiti zares odkriti, kaj mi je všeč, kakšna sem kot posameznica, predvsem pa delati na svoji osebnosti in samozavesti. Mogoče bom tako sposobna razmišljati bolj kritično in ne bom več potrebovala olepšanih zgodbic o večvrednosti samo zato, ker sem sama nesamozavestna.

Skratka, še enkrat iskrena hvala za vaš odgovor, saj mi je res pomagal razjasniti nekaj stvari (iz kje vse skupaj izvira, zakaj me privlači, in da v bistvu ni vse tako rožnato, kot sem rada verjela).

Lep dan vam želim.

Me veseli, da - kljub vsem težavam - nisi obupala (in verjamem, da ti je bilo res težko. Nihče ne bi smel doživljati nasilja v šoli). Da se 'pozdraviš' od takšnih slabih preizkušenj, traja nekaj časa. Ne skrbi, saj je do odraslosti še dolga pot, medtem pa te čaka tudi tako veliko lepega. Ne počuti se slabo, saj se še nikomur ni uspelo spremeniti čez noč. Poskusi počasi, z majhnimi koraki. Držim pesti in verjamem, da ti bo uspelo!

Najlepši pozdrav

Pozdravljeni!

Iskrena hvala za odgovor. Še posebej ta vaš stavek mi je bil res všeč - v celoti zajame razlog mojega problema: "Sklepam lahko, da je v tebi prisoten kompleks manjvrednosti, ki ga kompenziraš z občudovanjem nacizma, saj se preko tega počutiš večvredno.". Prej namreč nisem bila povsem prepričana, kje bi razlog lahko bil.

Lep dan.

Živjo...moj dedek je bil domobran.po vojni šel na Koroško.z mojim očetom.13.let.oba vrnjena v jugoslavijo.Teharje.dedek ubit.40.let.oče zaprt eno leto.potem spuščen.peš domov...hvala bogu.tudi jaz ne maram komunistov in zdaj ne židov.ker skozi delajo drek...to je zakoreninjeno.sem Domobranc po srcu in všeč mi je ideja od Fuhrerja...ampak on se je zgubil v blodnjah..če bi poslušal generale bi bla Evropa že leta 44.morš si pa mal zgodovino prebrat ker ni tko kot večina blebeta...redki vejo za kaj se je šlo.res pa je da so komunisti pobili več slovencev kot jih je padlo med vojno...sam to jenazaj 80.let.te ko so zdaj neonacisti so mulci brez prihodnosti.sem jih gledal v nemčiji.brez reda.70.% sploh ni nemcev..isto kot skinhedi pr nas...večina balkanci...mal butasto...U GLAVNEM NE ŽELI SI TEGA.....LP. RUDI....