Ali sem slaba oseba_2

Pozdravljeni,
hvala vam, da ohranjate anonimnost in se trudite pomagati.

Res se opravičujem za vse to ):, ne rabite vsega brati...

Ne vem kako naj drugače napišem ampak:

Ja nekako tako je kot ste omenili.
In ob vsem tem, ko enkrat pridejo dnevi, ko se enkrat izbolšam v komunikaciji in odnosih doma in izven, mislim da bo tako ostalo. Da nam bo lepo in zelo dobro. Potem pride kar na enkrat dan, daljši čas, ko enostavno ne morem več. Ko ven iz mene kar nekako vre za brez veze. Ko sem v sobi, grem težko spat. Zaspim takoj. Spravim pa se težko. Kot da bi bil eden zraven mene, ki me ves čas opazuje in pravi mirno čisto počasi, da si to zaslužim - pravi: "danes pa nisi prav naredila." In ko me zanima zakaj je tako kaj sem zafrknila, mi ne odgovori. Ponavlja se mi - to je čudno ampak nekako tako si to predstavljam.
Želim si vsaj, da bi bilo nekaj kar bi naredila prav; pa ne vem več. Ne vem kaj naj.

Tako se mi dogaja od dolgo časa nazaj. Poskusila sem že z različnimi stvarmi, se pogovorila z drugimi, da bi se izbolšala, pa se mi zdi da je bolj težje. 
Prepiram se, (celo kletvice sem začelauporabljati pa še kaj se najde...):
Zavedam se, da se moram jaz spremeniti, če želim napredek.

Rada bi, da bi čutili ljudje okoli mene razumevanje, prijetno vzdušje, da bi jim lahko pravilno pomagala in da bi mi bilo nekaj posebnega ob tem. Pa da bi bila ob vsem tem tudi sposobna in da bi vse kar mi je rečeno naredila kar rabim narediti v življenju (Zdi se mi, da ne naredim vsega kar moram, paševedno to delam narobe):

Želim si tudi nekako imeti nekoga ):, ki mu bi bilo vredu, da bi prišla k njem in mu karkoli povedala (ampak ne grdega o njem) in ne bi bila zanj zato nenavadna oseba. Pa da bi lahko kadarkoli mu to povedala. In da on nebi trpel ob meni.

Lepo se imejte in želim vam dober dan.

Pozdravljeni,

spet jaz ):, ne vem kaj naj...Malo bom drugače napisala tole. Upam, da bo razumljivo in dovolj spoštljivo do kogarkoli od vas tukaj. Pa tudi želim da je anonimno vseeno še zmeraj ):

Ko sem spet začela trenirati hip hop - komaj mi je dobro šlo (vsaj meni se zdi tako) nimamo trenerjev in ne vem če nas bo kdo lahko sploh še treniral. Čeprav jih razumem, da imajo veliko opravkov in težko je najti novega in zares dobrega trenerja...Trenirala sem od 6. razreda do 8. razreda. In potem od mislim da konca 2. letnika srednje šole do sedaj. Čim prej se želim prijaviti v nov klub tretjič, kjer bi si upali sprejeti mene kot nekoga, ki je za druge postal napadalen in od malega vidi samo sebe. Plus tega imam prijateljico s katero imam zaradi sebe težave. Jaz sem kriva, da ji ne nudim pravo mero razumevanja in spoštovanja. Želim ji pomagati, a hkrati ne morem in ne znam vedno. Spet sem doma uporabila grdo besedo in vpila kot lev, ko sem dobila občutek da moram sama popraviti nastalo štalo, ki sem jo svoji okolici naredila. Trudim se, da bi okolica videla, da nobenemu ne želim nič slabega. Ob vsem tem ko poskušam postaviti stvari na pravo mesto in biti odgovorna in samostojna - kar je pač moralno in družbeno sprejemljivo. Ter zgraditi svoj svet, ki me kliče po tem: raje ne bodi..., bi rada samo tisto temo in občutek, ki bi mi dal kljub temu da je nič, mir in vse bo vredu. Bolje bo, ko enkrat ne boš več njim ovira mi govori instinkt. Ampak spet: ali si upam karkoli? NE. Sem kot bodoči novi strahopeten zapornik kot Martin Kačur (to se sliši čudno kljub temu da se tako počutim) ki je zagrešil vso moralo kar se da do konca. Kakorkoli preveč vam pišem...):

Lepo vas pozdravljam.

Želim vam vse dobro vsem tukaj.